Danes sem delala. Kar malo kolca se mi po časih, kjer so bile počitnice parkrat v letu (da poletnih sploh ne omenjam). Vikendi pa so bili sploh off-topic.
No, sedaj ni nič več tako. In ne samo da sem danes delala. Delala sem na enem težjih oddelkov.
In ja. Bilo je res težko. Diagnoze so pisane in smešne. Oziroma bodo smešne, ko bodo enkrat pri kavi vir anekdot. Ker nočem preveč kršiti osebnih podatkov lahko rečem, le, da je eden reden gost policije, drugi bi pojedel še kaj razen hrane, eni se ne bi premaknili, spet drugi pa bi ušli.
Ampak sedaj ko je konec in ko sem doma, sem predvsem vesela. Vesela, da sem zmogla. Da sem zmogla biti in potrpežljiva in stroga. Da sem zmogla vse pripeljati do doma. Da so nam ljudje pomagali po stopnicah z vozičkom in da smo videli Miklavža ter da nam je ta dal darila. Če sem zmogla ta dan-le česa vse sem še sposobna?
Potem, ko jih je večina že šlo spat, sem z enim od njih še gledala televizijo. Hotel je gledati šport in sva gledala plavanje. Za šport nam vsi vbivajo v glavo, da je nekaj zelo pomembnega. Celo poseben oddelek poročil je namenjen športu. Šport se je predvsem razvil v prehodu v industrializirano družbo, kjer ljudje niso bili več tako fizično aktivni kot prej ko so ob delu z zemljo aktivno preživljali cele dneve. Meni pa se profesionalni šport še vedno zdi potrata vsakega časa in denarja. To ni več rekreacija. Gledala sem vse tiste ženske plavalke, (zaradi vseh treningov in morda še kakšnih dodatkov že skoraj povsem možače) in si mislila-seriously? Tak trud, da si par sekund boljši. In če par sekund zaostajaš si že zadnji. Sodniki so resno hodili gor in dol in jih gledali. Pobiralci brisač so nosili brisače in hiteli. Meni pa se je vse zazdelo tako trapasto. Zakaj že to delamo?
Res sem bila na posebnem oddelku. Ampak dostikrat smo tudi mi “normalni” posebni.
