Ponavadi greva z Lenartom bolj na raziskovalni dopust. Sva vse prej kot tipična plažnika. Tudi če že greva na morje, tam leživa le kaka dva dni. Potem najdeva kakšen kucelj, kakšno staro cerkvico, divjo plažo ali bližnje večje mesto ali vas. Ker bi rada čimveč videla, ker sva težko pri miru in ker ne bi hotela v celem dopustu videti le plaže.
Letos pa sva si rekla, da bova kot vsi tipični plažniki. Ležala, plavala in se obračala na brisači. Potem pa je Lenart videl, da gredo iz Splita in Zadra zanimivi in cenovno ugodni leti. In temu se potem nisva mogla upreti. Od Osla, Dusseldorfa do Bergna sva na koncu pristala pri Berlinu. In to je bila res najboljša odločitev. Če ne bi šla v Berlin, bi bila lahko malo več časa na morju. Ampak to itak ni our cup of tea.
Malo me je skrbelo kako bom z najino toddlerko. A se spomnim da je prijateljica letela že z 9 tedenskim dojenčkom domov k mami na drugi del Amerike. In sem si rekla, če lahko ona, potem bomo pa mi tudi že. Saj ni več tako majhna. In smo prišli. Je kaj pojokala? Je. A ni bilo hudega. Malo smo peli pesmice, malo jedli, malo pili,malo spali, malo je hodila sem in tja po avionu in je šlo. Ker je bil let dolg le malo več kot eno uro, sploh ni bil tak problem. Verjetno bi bilo težje, če bi šli na več urni let. Kar pa nam trenutno še ni v interesu. In guess what? Sploh nismo bili edini. Na tem letu je bilo kar veliko družin, tudi nekaj dojenčkov. Nikakršen bavbav ni. Je malo več dela kot če potuješ sam ali v paru, a na to se že vnaprej pripraviš. Torej-da se. Ne bi človek tega delal prepogosto, a za kakšno ekstravaganco se vse da.
Potovanje do naše destinacije je bilo kar raznoliko. Hvala bogu za Lenartovo orientacijo. Sama bi bila kar malo izgubljena. Potovanje z avtom do Splita je bilo eno poglavje. Šest ur, nimaš kaj. Potem z avionom v Berlin. Potem pa še z vlakom do centra Berlina. Na slednjem sva bila že tako izmozgana, da sva ugotovila, kaj sva pozabila doma-varuško J. Mija bi tekala gor in dol po vlaku, sama pa sva imela že povsem izpraznjeno baterijo. Premišljevala sva, da sva si morda zadala prevelik cilj, in da bi bilo morda bolje ko bi šli le na morje.
A vse te misli so kmalu izginile, ko smo prišli v pravi Berlin. Lepo je preveč dolgočasna beseda. Ko smo prišli še do apartmaja pa sploh. Ko smo našli še vietnamsko restavracijo, smo se počutili že kot doma. In komaj čakali novega dneva.
Verjetno najpomembnejše vprašanje mnogih pa bo po vsem tem-koliko je pa vse to stalo? Ne toliko. Karta je bila dokaj poceni. Apartma v Berlinu je bil le za malenkost dražji kot tisti na hrvaškem. Osnovna živila so povsod tam-tam. En topel obrok zunaj na dan pa je bil tudi podobno kot tu, tam okoli 10 evrov. Skratka-če ne bi šli v Berlin, bi bili na morju nekaj dni več, verjetno en teden dlje. Ampak to nama že od začetka ni bilo v interesu. Če si skromen, lahko vidiš veliko, brez da bi te preveč bolela denarnica.
