Pestro! Zelo lepo in zelo naporno. Vsekakor pa ne dolgočasno.
-Ko greš na kosilo, pride kdo od teh otrok s posebnimi potrebami kar do tebe-in te gleda. Ker si pač zanimiv in nov.
-sediš eno uro zraven učenca,ki ne mara jesti. In si čisto blažen, ko po nekaj časa končno nekaj poje. Pred tem je nekaj časa jedel juho z vilicami (zelo produktivno, vam rečem). Ko sva šla h kuharici po glavno jed, je ta rekla, da mu bo dala čisto malo, ker itak vse pusti. A je pojedel vse. In sva šla še po repete. Take male zmage.
-široki nasmeški, pa čeprav komu manjka pol zob (ali pa so ti malo hecno razporejeni v ustih)
-pogovarjanje po nevidnih telefonih (super zanimivo, pa še poceni)
-preizkusanje meja (ne, ne bom pustila da pljuvas po razredu)
biti mali zdravnik (vsak otrok ima svojo diagnozo , zdravila in posebne protokole)
Od doma sem odšla živčna,ker je bilo dolgo časa od zadnje službe. A po parih urah sem bila že njihova.
