V času ko je tudi mene oplazila vročica Marie Kondo, sem šla pogledat tudi njen profil. Ima dve punčki. Kako sta simpatični! Joj, kar pojedla bi jih.
Pa sem hitro pomislila..Ja, tako simpatični sta..Kot moji. Če bi jih gledal kdo drug, bi si verjetno mislil isto. Joj, kako sta simpatični.
Ampak realnost je seveda več kot dvodimenzionalna fotka. Otroci še posebej. Otroci so energijske bombe, ki sploh niso nikoli pri miru. Mogoče se jim uspe ustaviti ravno za to magično fotko, ki potem izgleda tako sanjska na družabnih omrežjih. Nato otroci že šibajo dalje. Razen takrat, ko so bolni. Ampak to že pomeni da je nekaj narobe.
Spomnim se, da sem kdaj pri kakih starših videla otopel pogled in auto pilotno odgovarjanje na miljon otroških vprašanj. Obsojala sem te starše in si mislila, da sama res ne bom takšna. In res-skušam čimbolj se z njima igrati, jih poslušati, biti tam. A vedno ne gre. ker je njuna energija neomejena-moja pač je.
Profesionalne fotke so itak lepe. To je njihov namen. Resnično življenje pa je vse vmes. Na njih se ne vidi dretja v avtu, basanja s piškoti, postanka za lulanje v gozdu, smrčanja v avtu, pokakane plenice in pozabljenih osvežilnih robčkov.
foto :Bernardka Rupnik
