Prva seja pisateljske delavnice za ženske so bila zame pisateljska nebesa. Občutek povezanosti z drugimi ženskami. Literarno so-sestrstvo.
Druga delavnica pa je bila padec na trda tla. Glede na to, da pišem že leta, sem bila prepričana, da bo moja zgodba popolna. Ker sem pač rada pridna in rada dobro opravim delo. Imela sem navdih, začinila sem ga s ščepcem humorja in ranljivosti. Verjela sem, da bom najboljša.
Pa nisem bila. Iz moje tako cenjene umetnine so štrlele napake, opozorila in zahteve po pojasnilih. Malo se mi je povesil nos.
Potrebovala sem nekaj časa, potem pa sem se umirila. In šele takrat sem končno videla realno sliko.
Kakšna nora stvar je, da jaz nekje iz bogu za hrbtom grem v sam hram ustvarjalnosti in si upam. Med samimi Ljubljančankami, intelektualkami- jaz mama dveh otrok iz neke Gorenje vasi. Kje sploh je to?
Strašljivo je izpostaviti se. Tako ranljiv si. Pa sem to vseeno naredila. In ne samo enkrat. Zelo težko sprejmem kritike, a dobra kritika ima moč, da te popelje korak naprej.
Ne potrebujem kreativnosti da bi mi služila denar. Ne potrebujem, da bo moja knjiga na prvemu mestu lestvice New york timesa. Račune mi plačuje moja sanjska služba. Povsem dovolj dobro je, da je ustvarjalnost tu, da mi krajša čas in pomaga da ohranim iskrice v očeh. Je pa ustvarjalnost nujna. Je moj ventil. Ideje pridejo kadar se tako odločijo. Sredi noči iščem telefon da si jih zapišem. Nič kolikokrat ustavim sredi vožnje. Jaz in moje ideje smo najboljši prijatelji.
Dvomi so del vsakega ki piše. A vsak izdelek je znak, da smo premagali notranjega kritika, sledili navdihu in našli svoj pristni glas. In to je bistvo.
