Nič, čisto nič.
Ta voziček, ki je že praznoval svoj sedmi rojstni dan, sem prejela v dar od svakinje pred štirimi leti.
In mi je bil čisto v redu. Sploh ker sama nisem posebej zahtevna. Ko sem videla cene vozičkov, ki lahko tudi presegajo 1000 evrov pa sploh.
Spomnim se, kako je bila prejšnja potnica v tem vozičku žalostna, ko ga je njena mami podarila meni. A je bilo vse pozabljeno, ko je v njem prvič zagledala svojo malo sestrično.
Z vozičkom smo videli veliko Slovenije in še širše. Super je bilo.
Pri drugem otroku sem si malo še želela novega vozička. A ni se mi zdelo smotrno, zato sploh nisem kaj veliko mislila na to. Vseeno pa sem sedaj postala bolj osveščena glede tega. Opažala sem »super-druper« vozičke s »fensi dizajnom« … Tako sem se s svojim počutila že kar malo nelagodno.
Obenem pa – zakaj bi kupovala novo, če s starim ni NIČ narobe? Se lepo pelje? Da. Se zloži? Da. Omogoča otroku vse kar naj bi voziček omogočil? Da. Ugotovila sem, da ta voziček predstavlja potrošništvo. Ko vržemo stran izdelek samo zato ker ni več moderen. Mnogo je stvari ki niso ekološke in moda je ena največjih krivcev.
Zato sem z velikim ponosom zadnje mesece vsem razkazovala svoj stari voziček. Prav, naj imajo drugi bugabuje. Jaz imam tega. Spominja me, na vse stvari, ki sem jih dobila podarjene. Spominja me na vse srečne spomine, ki smo jih doživeli s prvorojenko. Vse kraje ki smo jih obiskali. Vso negotovost, ko sem šla kam sama in kako sem ga komaj zložila v prtljažnik. Spomnim se tudi vseh, ki si dejansko ne morejo privoščiti modernih vozičkov.
Sedaj smo za 55€(!) kupili novi voziček marela. Ne bo mi več nerodno. Kdaj je tudi fino iti v korak z modo. Ni pa potrebno biti njena žrtev in zaradi nje bankrotirati. Trgovci vedo, da bi za otroke kupili vse – in to izkoristijo. Dejansko pa otroci rabijo malo. Vsekakor pa vesele starše. Ki kdaj pošljejo pričakovanja družbe tudi v maloro.
Upam da najde ta voziček še kakšnega lastnika. Nam je dobro služil. In prisežem, da mi bo kar težko se posloviti od njega.
