Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Bili sva v kuhinji. Jaz in še ena ženska. Imela sem čudovitega dojenčka, ki je bil perfekten v vseh ozirih. Lepo je jedel, spal, se igral, napredoval. Super. Kot defektologinja sem bila pripravljena, da bo šlo tudi kaj narobe. A dojenčica je presegla vsa moja dojenčkasta pričakovanja.
Spomnim se, da sem tej drugi mami povedala, kako sem utrujena. Kar morda ni izgledalo logično. A bila je moja resničnost. Seveda sem vedela, da moram biti hvaležna za toliko stvari. A vendar. Bila sem utrujena. Dojenček je zame pomenil veliko spremembo. In ta druga oseba me ni razumela. Ne vem, kaj točno je rekla. Vem pa, da je povsem spregledala mojo stisko. Ker moj otrok ponoči spi in ker imam le enega, se ji očitno ni zdelo da imam razlog za jamranje.
Sama sem vedno hvaležna, ko mi druga mama zaupa svojo stisko. Ne, ker bi po slovenski navadi uživala v njeni bolečini. Pač pa, ker sem vesela njenega zaupanja. Znam sama vedno pravilno odreagirati? Ne vem. Morda tudi sama kdaj reagiram kot ta mama v zgornjem primeru. Verjetno tudi sama koga prizadenem, čeprav nehote. Poleg tega si po porodu tako neznansko občutljiv. Najneznatnejše pripombe ti uničijo dan, pa čeprav so bile izrečene povsem dobronamerno. Vsekakor si želim da ne bi. Želim, da bi druge mame vedele, da v njih verjamem in predvsem, da jih ne obsojam. Ker smo vse v tem učenke.
In v drugo k sreči nisem več tako občutljiva. Še dobro.
