Letošnji prazniki so lepi. Tudi zato, ker so bili lanski malo manj. Preživela sem jih v službi Čeprav sem si skušala narediti tako, da bi mi bilo fajn, še vedno to ni isto kot biti doma.
Ker sem delala v zavodu, je tam ostalo kar nekaj varovancev. Nekaterim so starši že umrli, drugi so bili preprosto nezmožni skrbeti zanje ker so bili že sami betežni. Razno razne življenjske zgodbe. Veliko tistih, ki so bili fizično nezmožni skrbeti zanje, pa je prišlo vsaj na obisk. Ker imajo pač radi svoje otroke, čeprav jim ne morejo nuditi vsega.
Potem pa so bile tu še druge zgodbe. Take, ob katerih me je zmrazilo. Starši, ki so pustili svoje otroke v zavodu. Cele počitnice. In se tudi ob praznikih obnašali kot da jih ni. Imajo že svoje razloge in bodo že sami odgovarjali za svoja dejanja. Vseeno pa je kruto. Kruto gledati vse ostale ki gredo domov, ti pa boš ostal še naprej v zavodu. Seveda boš potem nemogoč in boš na najrazličnejše načine kričal to svojo bolečino. Kako prenesti brez travm občutek da si nezaželjen?Da se niti med prazniki starši ne vzamejo pet minut zate. Težko. Če imaš posebne potrebe še toliko težje.
Ko sem bila stara 18 let sem bila na smrt prepričana, da je abortus najhujše, kar se ti lahko zgodi. Sedaj ne razmišljam več tako. Daleč od tega, da bi abortus jemali zlahka. A če ženska ugotovi, da iz kakršnih koli razlogov ne bo mogla imeti otroka, je mogoče tako bolje. Otrok pač terja določen finančni strošek, terja vsaj približno urejene odnose in vsaj malo ljubezni. Če tega ni, se z rojstvom problemi ne bodo magično uredili kvečjemu poslabšali.
In tu pridemo do mojega primera. Starša sta ji res dala življenje. Obsodila pa sta jo na življenje brez ljubezni. Malo nepošteno. In predvsem boleče
Želim si čimmanj takšnih zgodb. To sem nosila s seboj celo leto. Sedaj sem vesela, da jo lahko dam ven v svet. Imejte radi svoje otroke.
