Do neke mere je prav, da nam je za to mar. Živimo v skupnosti. Želimo ugajati drugim. Evolucijsko je bilo to pomembno, ker brez širše skupnosti nismo mogli preživeti in nam je bila nadvse pomembna. Sedaj fizično lahko preživimo brez nje, še vedno pa potrebujemo podporo drugih.
Je pa tako-ljudje si bodo vedno nekaj mislili. In na to nimamo vpliva.
Je pa še nekaj drugega. People just dont care. Vsaj ne toliko kot si mislimo sami. Umetnik Pieter Bruegel je naslikal padec Ikarusa. In kaj se dogaja na sliki? Kmet orje njivo in je v skrbeh zaradi letine. Mlad par je zatopljen v svojo srečo. Ladja pluje po svoje. Skratka-večinoma smo tako zatopljeni v svoje skrbi, da nimamo toliko časa premlevati drugih. Tako nas je strah, kaj si bodo mislili drugi- ti pa imajo ponavadi dosti dela s seboj in nas niti ne opazijo.
Tako zelo me je bilo strah pred objavo enega od blogov- kaj bodo pa mislili ljudje? Priznam, nisem vedela, če me bodo razumeli, sprejeli mojo zgodbo. Kaj pa če me bodo obsojali? Kaj pa če mi bodo dali nalepko? Kaj pa če me bodo opravljali? Mogoče me tudi kdo je. A dobila sem toliko pisem podpore, da mi je šlo na jok.
Fino je, da smo uvidevni do drugih, moramo pa iti svojo pot, ker je ta samo naša. Najpomembnejše pa je eno- namesto da se obremenjujemo kaj bodo drugi mislili (na kar res nimamo nobenega vpliva), da se večkrat vprašamo, kaj sami menimo o tem. Mnenja drugih so kar so, naše mnenje pa je prav tako pomembno. Mogoče naša pot in naše odločitve ne bodo vsem všeč. Važno da so nam.
