Bila sem nekje. V eni družbi. Najprej sploh nisem bila pozorna, potem šele sem ugotovila, da se vse debate vrtijo okoli ene in iste teme. O ženskah. In o teh dveh stvareh. Porokah in otrocih.
S čimer ni seveda nič narobe. Lepo je, če se kdo poroči. Zaradi poroke same. Pa tudi kot je zadnjič rekel eden izmed junakov iz moje priljubljene serije This is us. Ne vemo, kaj bo jutri. Edino na kar lahko res vplivamo je s KOM gremo v to pot neznano.. To, koga si izberemo za to pot je še najbližje temu, da vplivamo na svojo prihodnost.
In potem še debate o otrocih. Katera je že rodila, katera še bo. Prav tako. Otroci so super. Ampak niso pa vse. So vsaj 18 letna investicija, za katero pa izveš šele mnogo kasneje, če je bila uspešna, ali pa sploh ne.
Ne vem zakaj me je tako ziritiralo vse skupaj. Konec koncev spadam v vse rubrike, ki jih družba pričakuje od mene. Služba check. Mož check. Otroci check. Morda sem bila slabe volje zato, ker vem, da je tako malo potrebno, da ne bi bila na tem mestu. Morda ne bi spoznala prave osebe. Morda ne bi imela možnosti imeti otrok. In kaj potem? Bi bila luzer? Bi bila nezmožna izpolniti svoje poslanstvo?
Vesela sem, da imam moža in otroke. Sem pa še toliko drugega. Vesela sem svoje službe. Sicer kdaj pridem iz službe tudi izžeta, a vsak dan grem v službo z veseljem. Rada pišem in s tem blogom sem se dotaknila mnogih ljudi, predvsem pa sem dala iz sebe tisto kar sem morala.
Tak diskurz pa mi je še toliko bolj pomemben ker imam dve hčerki. Najbolj pa bom vesela, če bosta odkrili kaj je njuno poslanstvo in temu sledili. Pa karkoli to že bo. Če bom babica, pa bo to le še plus.
