Ko sem pospravljala, sem naletela na vrečko iz Kube. Tam sem bila na poročnem potovanju. Za moment sem pomislila, kako bi bilo fino to povedati še mojim učencem s posebnimi potrebami.
Pa sem seveda v delčku sekunde prišla do spoznanja, da to itak ne bi imelo smisla. Oziroma, da ne bi nikogar impresioniralo. To je seveda na svoj način žalostno. Po drugi strani pa je to navdihujoče.
Njih čisto nič ne zanima kje sem bila. Niti ne kaj imam oblečeno. Koliko sem stara. Iz kje sem doma.Če sem poročena ali ne.
Njih res zanimam samo jaz. To kar se skriva v meni. To je nasploh najlepše kar ti lahko kdo podari.
