Tole je bilo napisano že pri pričakovanju Mije.Še na prejšnjem blogu. A je še vedno aktualno. Nič koliko parov se je počutilo tako kot midva. Že vsaki peti ali šesti par ima težave na tem področju.In kar je še huje. O tem se ne govori. Vsaj ne naglas. Ena tistih tem o kateri bi se moralo “jamrati” za razliko od tistih, o katerih se, pa bi bilo bolje če se ne bi (partizani in domobranci po 70letih npr.)
Midva sva imela srečo. Hvaležna sem, da ni bilo treba čakati preveč časa. A sem se velikokrat v svoji sreči spomnila tudi tistih drugih. Spoznala sem ženske, ki so šle skozi umetno oploditev. Spoznala sem žensko, ki je na svojega otroka čakala več kot 4 leta. Sploh si ne predstavljam skozi kaj vse je morala iti. Vsak mesec novo upanje..in novo razočaranje.
Želim si, da bi jim lahko kako pomagala. Sem pa vsekakor v imenu nekaj parov nadrla nekaj radovednih žensk, ki so silile vame z vprašanji-kaj pa onadva? Kdaj bosta kaj naštimala? It is none of your bussiness lady! Morda nočeta imeti otrok (in je to povsem ok), morda jih ne moreta.
Vsem parom, ki si še prizadevajo želim srečo (sreča pa ni le v otrocih)
marec 2013
Danes sva bila na morju. Čeprav je kliše in čeprav iti na slovensko obalo ni nič več tak big deal (sedaj ko si v eni dobri uri dol), je videti morje zame še vedno posebno doživetje. Morda ker sem ribica 😉 Pa tudi zato, ker ga kot otrok kmečkih staršev nisem hitro doživela. Prvič sem bila na morju šele s kolonijo. In mi je bil zato še toliko bolj posebno. Navdihujoče.
Ob tem pa sem se spomnila na zadnjič ko sva bila na slovenski obali. Bilo je v oktobru. Izkoristila sva lep dan in bilo je lepo. Obenem pa sva takrat imela v mislih tudi bolj temne misli. Čakala sva na otroka. Čeprav sva vedela, da bo dobro tako kot bo, naju je na vsake toliko časa kar malo mučila misel-ali bova sploh lahko starša? Kaj pa če ne? Kdaj bo prišel? Bova vedno morala poslušati tako neprijetna vprašanja-kdaj bosta pa
vidva kaj? Skušala sva vse to odmisliti,a povsem ni šlo.Tako je lep dan kljub vsemu imel malo grenak priokus.
Vsega tega sem se spomnila danes, ko sva hodila po istih poteh. In bila zato samo še bolj hvaležna, da se sedaj sprehajamo po isti poti skoraj trije 🙂 Hvaležna sem, da nisva dobila vsega na pladnju ravno ko sva si zaželela. Pa spet hvaležna, da ni bilo treba predolgo čakati. Ravno toliko, da sva spoznala najino krhkost in to, da bi bil možen tudi plan b. Pa tudi če bi bil plan B, vem da bi bila ok. Življenje v polnosti imaš,ali pa ga nimaš.
Drago dete, čakamo te!
Ob tem pa sem se spomnila na zadnjič ko sva bila na slovenski obali. Bilo je v oktobru. Izkoristila sva lep dan in bilo je lepo. Obenem pa sva takrat imela v mislih tudi bolj temne misli. Čakala sva na otroka. Čeprav sva vedela, da bo dobro tako kot bo, naju je na vsake toliko časa kar malo mučila misel-ali bova sploh lahko starša? Kaj pa če ne? Kdaj bo prišel? Bova vedno morala poslušati tako neprijetna vprašanja-kdaj bosta pa
vidva kaj? Skušala sva vse to odmisliti,a povsem ni šlo.Tako je lep dan kljub vsemu imel malo grenak priokus.
Vsega tega sem se spomnila danes, ko sva hodila po istih poteh. In bila zato samo še bolj hvaležna, da se sedaj sprehajamo po isti poti skoraj trije 🙂 Hvaležna sem, da nisva dobila vsega na pladnju ravno ko sva si zaželela. Pa spet hvaležna, da ni bilo treba predolgo čakati. Ravno toliko, da sva spoznala najino krhkost in to, da bi bil možen tudi plan b. Pa tudi če bi bil plan B, vem da bi bila ok. Življenje v polnosti imaš,ali pa ga nimaš.
Drago dete, čakamo te!
