Nosečnost je dobra priprava na materinstvo. Predvsem v vsej svoji realnosti.
Seveda je nosečnost lepa. Pravijo ji tudi blagoslovljeno stanje. Italijani pa so tako simpatični v svoji “dolce attesa”-dobesedno sladko pričakovanje. Saj je res lepo.
Obenem pa te nosečnost veš čas pripravlja na to, da je še kako realna. V prvem trimesečju ti je lahko slabo.
Drugo trimesečje je nekako še najbolj idealno. Trebušček je lep. Ravno prav okrogel in deluje kot prikupni modni dodatek.
Tretje trimesečje. Danes sem se se zbudila na vsake dve uri. Parkrat tja, kamor gre še cesar peš. Dve nočni mori (kje dobijo možgani vse te ideje?) Enkrat krči v nogah. Brcanje dojenčka. Itak.
Ne da bi se pritoževala. Nešteto žensk bi naredilo vse da bi bilo v moji koži. Se zavedam. Obenem pa ja-je kdaj naporno.
Zdi pa se mi, da je vse priprava na starševstvo. Ki je lepo, magično-obenem pa tudi realno.
Te realnosti sem se sama najprej zavedla ko sem bila varuška. Ker sem živela pri družini sem videla vse. Lepo, grdo, slabo in dobro. Nikakršne idile (razen na fotkah na kaminu). To je življenje pač.
Sedaj pa se grem malo uležat (nosečnost je tudi dober izgovor da več počivaš-le da sedaj dvoletnica tega ne pusti več kot toliko 🙂