Nekaj misli o materinstvu. Ki niso moje a se z njimi strinjam.
Škoda mi je pa to, da se v javnosti premalo piše o stiskah mladih mater, sploh tistih, ki so postale matere prvič. Obstaja namreč neka fama, da je imeti otroka ves čas samo lepo, da je to neskončna sreča in izključno le sreča.
Otrok je resnično velika sreča in dar. Je pa čisto normalno, če se starši ob njem počutijo tudi nemočni, utrujeni, neprespani. Včasih je tako težko, da se zjokaš in misliš, da se ti bo zmešalo. Odnos med zakoncema je tako vse prej kot na prvem mestu, sploh mati pa lahko pozabi na svoje potrebe in začne izginjati – lahko se začneš spraševat, kje sem sploh še jaz in ali je sedaj to moje življenje.
Jaz sem se počutila tako. Škoda mi je le, da mi tega nihče ni povedal prej. To sicer ne bi vplivalo na mojo odločitev za otroka, bi pa vedela, da je to normalno, ko bi se pojavilo.
Če si kdaj zaželiš otroka malo vrniti v porodnišnico, da bi se vsaj enkrat dobro naspala nisi slaba mati, niti poporodne depresije nimaš, ampak si preprosto zaspana.
In to je to. Vse o ljubezni, toplini in sreči je res. A življenje je pač več kot to. In starše je potrebno pripraviti na življenje ne pa se bati povedati, da je biti starš zelo naporno. A ravno zaradi tega je polno dragocenih trenutkov, ko otrok začne hoditi, govoriti, sam jesti, … majhnih, sladkih a prigaranih zmag.
In to je to. Sem bila tako vesela, da je nekdo na enem forumu načel to temo. Ker se mi zdi, da je materinstvo še zadnji tabu. Da ne bi smel nič potožiti, pojamrati,ampak bi moral samo trditi, da je vse super in da je vse lepo. Morda določene matere res zgolj uživajo v tej vlogi. Je pa tudi verjetno, da se za temi slavospevi skriva strah da bi bile slabe matere, če bi kaj potožile. Pomembno je biti iskren. Zaradi sebe, pa tudi zaradi drugih bodočih mater, da nimajo potem občutka da je z njimi kaj narobe. To da je materinstvo fenomenalno, presentljivo, navdihujoče pa že itak veste, a ne:)
