Preden sem postala mama, se mi je kar zdelo, kaj bo moj največji problem kot mama – prevelika popustljivost. Zmrznila sem, ko mi otrok, ki sem ga varovala, ni hotel iz vrtca. Pred tem je imel drugo varuško, in ko je spoznal mene, seveda ni bil navdušen. Kako sem ga tisti dan spravila domov, mi je še vedno uganka. Prav tako mi ni bilo nič fino, ko se mi je 6-letnica sredi Central Parka metala po tleh in ni pomagalo nobeno prigovarjanje.
Potem pa sem postala mama. In ko se je začelo obdobje trme, je to prišlo v velikih valovih. In ugotovila sem nekaj – čisto nič mi ni bilo težko biti stroga. Mogoče je drugače, ko veš, da je to tvoj otrok. Vsekakor mi ni bilo težko. Seveda sem imela raje, da je bilo vse v redu, če pa je bilo treba, so bile jasne posledice in kazni, time out, odvzemanje priboljškov in ni da ni.
Prišel je tudi dan, ko sem se resnično razjezila. Zgodilo se je prejšnji teden. Čeprav sem hčerki že stokrat rekla, naj pazi na copatke, smo ponovno imeli iskalno akcijo. Potem pa sem bila blizu nje in ugotovila, da ima vročino. Prav grozno mi je bilo. Da se jezim nanjo zaradi take malenkosti, glede na to, da je bolna.
Ugotovila sem, da je življenje iskanje ravnotežja med enim in drugim. Med strogostjo in popustljivostjo. Ugotovila sem, da zdaj, ko znam biti stroga, moram znova iti tja, od koder sem prišla. Ker ko sem umirjena, je ponavadi umirjena tudi hčerka in mi je iz roke. Enako tudi učenci. Sem kar vesela, da sem to ugotovila, še preden bi izgubila glas zaradi pretiranega dretja nad njimi v trenutkih neposlušnosti.
Fino je, da sem postala strožja, vseeno pa ni treba, da se vedno derem. Ker konec koncev se tudi sama ne počutim dobro, če se kdo dere name. Knjige o vzgoji pa vsekakor še ne nameravam napisati 🙂
