Ali ni zanimivo? To, se pričakuje samo od žensk. Od nas se pričakuje, da bomo urejale vse. Družino, službo (ki počasi traja dlje in dlje v popoldan), stanovanje, kuho, pri nas na podeželju tudi kmetijo. Biti priden je vrednota, in da bi to ceno dosegle, si nalagamo vedno več. Spomnim se zgodbe o eni ženski, ki je med košnjo poleg službe vseeno spekla še okoli 15 vrst piškotov za poroko svoje hčerke. Sindrom super ženske v praksi.
In veliko ženskam dejansko uspeva. Za kakšno ceno, pa je že druga zgodba. Sindrom superženske je mogoče na videz videti super, prinaša pa svojo ceno. Mogoče ne brž, na dolgi rok pa vsekakor. Če se že ne pokaže v bolezni, pa se pokaže v apatičnosti, v pomanjkanju veselja do življenja.
Sama pa sem ugotovila ravno obratno, ko sta bili hčerki še mlajši. I can’t have it all. Spomnim se tega dneva. Prišla sem iz službe, naredila še nekaj za službo in vse pospravila. Zvečer sem ugotovila, da sem res vse uredila, vendar pa sem zapostavljala hčerki. In da je to verjetno vedno tako. Lahko imam vse, vendar pa ne naenkrat. Zato so potrebne prioritete.
Zdaj sta hčerki že zrastli, zato je lažje. Več mi pomagata. Več se igrata sami. Tudi sama sem postala bolj organizirana, vseeno pa ne zmorem vsega. Sploh zdaj, ko se bo začela košnja, zaključevala šola in ko bodo vikendi zasedeni s pikniki in drugimi srečanji. Mogoče bo kakšna stvar na to-do listi ostala dlje časa. A tudi to je vredu. To bo moralo biti dovolj.
http://tiffanydufu.com/drop-the-ball
