Takrat, ko je triletna trma potekala, je nisem bila prav nič vesela. Pa no, saj takrat sem bila že več ali manj dobro pripravljena. Huje je bilo, ko me je triletna trma pričakala, med opravljanjem dela varuške. Takrat me je ujela povsem nepripravljeno. Sredi Central parka se mi je punčka metala po tleh. In jaz nisem vedela kaj naj naredim. Poleg tega se mi je zdelo, da me vsi gledajo in obsojajo. Jaz pa bi se najraje kar udrla v zemljo.
Ko je prišla trma pri mojem otroku sem že približno vedela, kaj me čaka. Lotevala sem se jo s time-outom in je šlo. Pa čeprav je bilo potrebno imeti pet time-outov v enem dnevu.
Danes sem razmišljala o njej, ko me dva učenca nista hotela ubogati. Rekla sem enkrat, rekla sem dvakrat, potem pa sem ju prijela za roko in peljala do mize. In potem sta vse naredila. Eden se je hotel metati po tleh, a tega pač nisem bila pripravljena tolerirati. In me je ubogal. Moral je pač malo preizkusiti novo učiteljico.
In hčerka? Mislila sem že, da imamo eksotični primer štiriletne trme. Verjetno je bila kriva moja nova služba, preobremenjenost in lovljenje tisoč žogic z obveznostmi, da so bili zadnji dnevi podobni tistim pred letom. Včeraj sva se veliko pogovarjali. Govorili sva o čustvih, in o tem kako z vedenjem vplivamo na druge. Očitno je učinkovalo, ker me je danes pričakala vesela in nasmejana hčerka.
Zato sem sedaj trme vesela. Je znak, da se nekaj dogaja. Znak, da otrok ugotavlja nekaj novega, znak da začenja uveljavljati svojo voljo, znak da se moramo ustaviti, ker otrok očitno še ne zna drugače povedati kar ga muči. Mogoče tudi znak, da otroku manjka pozornosti. Nič več me je ni strah. Vem, kako jo ukrotiti in kam poslati (na time-out). Še bolj pa sem vesela dni kot je današnji, ko gospa Trma počiva. Naj tam tudi ostane. Mi je ne rabimo.
