Vedno sem bila med tišjimi. V razredu. V skupini prijateljev. Več ljudi ko je bilo okoli mene, tišja sem postala.
Ko sem delala na eni izmed šol, sem učiteljico glasbe poprosila, da preveri moj glas. Hotela sem vedeti, koliko visoko sploh zmorem. In bila sem presenečena. Čeprav sem mislila da sem alt, je moj pravi glas višji. Zdelo se mi je, da sem v tistem momentu našla svoj glas. Ne bolj pomemben od ostalih. Pomemben prav toliko, kot glas vseh drugih.
Zdi se mi da je nasploh sedaj čas, ko ženske vsepovsod po svetu iščemo in najdemo svoj glas. Preprosto – ne da se nam biti ves čas tiho. Narediti hočemo tisto, kar je prav. Ženske smo nasploh vzgojene, da smo pridne in poslušne. In tiho. Ampak resno ne vidimo več smisla v tem. Od gibanja Me too, do ženskih maršev vsepovsod po svetu, protestov proti nehumani obravnavi v porodnišnicah lani na Hrvaškem. Ženske naenkrat hočemo, da se nas sliši in da se sliši tudi naše zgodbe.
Zato imam blog. Zdi se mi da sem končno našla svoj glas. Tako sedaj nimam nobenega namena, da bi bila še tiho. Poleg tega, da svetu dajem svoj glas in da se me sliši, pomagam do glasu tudi ostalim. Majhnim podjetjem ki delajo s srcem, majhnim trgovinam, posameznikom ki delajo dobro, otrokom s posebnimi potrebami, ki mogoče niti govoriti ne morejo.
Ne bom več tiho. Raje se še komu zamerim, kot da dobim čir na želodcu. In pika.
16ef594c-fde4-4d81-b2d7-c293b61bc75c
