Predstavljajte si. Ste znana igralka. Živite v Zagrebu. V Jugoslaviji. Imate prijatelje od tu in tam. Potem se prične vojna. Povabijo vas v Srbijo na neko igralsko turnejo. Ko pridete nazaj vam vzamejo stanovanje odpovedo pogodbo, na telefon pa začnejo deževati grožnje s smrtjo.
To ni fikcija. To je zgodba pred leti preminule igralke Mire Furlan. Krive, ker je imela med vojno prijatelje na napačni strani.
Boste rekli pa kaj?
Ko smo bili na Slovaškem so povsod ponosno plapolale slovaške zastave. Po eni strani bi rekli- super, kako lepo. Patriotsko. A meni so bolj kot to, dale vedeti, da tja ne spadam. Ta občutek se je še povečal, ko so pričakovali, da bomo znali slovaško ( znanje angleščine, nemščine in italijanščine nam ni bilo v nikakršno pomoč). Moža je nekdo celo nadrl, da naj se že nauči slovaško.
Seveda je do določene mere lepo biti ponosen na svoj narod, na svoje športnike. Ko sva gledala dokumentarec o Laibachih, sem bila seveda ponosna, da se ta skupina s svojim delom dotakne ljudi, ki so sicer tako daleč stran.
Mi smo Slovenci. slučajno smo se rodili ravno v tem času in prostoru. Zaradi tega nismo nič boljši nič slabši. Med nami je celoten razpon od bebcev do intelektualcev. Zato priznam, da mi te orjaške zastave po celi poljanski dolini ne delujejo nič lepo. Prej obratno-kar malo zlovešče. Verjetno bi se počutila še slabše, če bi bila priseljenka.
To kar se je zgodilo Miri furlan je bila skrajna stopnja nacionalizma. Invazija zastav in ultra domoljubje je drugi pol. Je pa to zelo nevaren teren. Mi smo najboljši narod, se lahko hitro spremeni, v to, da so oni so drugačni, slabši, manj vredni.
Če je to, da si Slovenec tvoj edini dosežek, potem res nisi dosegel veliko.
Najpomembnejše kar lahko naredimo je, da smo ljudje. Da se zavedamo, da v naši državi živijo tudi priseljenci. Mira Furlan je bila hrvatica, potem američanka, predvsem pa velik človek.
