Ljudje si večkrat mislimo, da moramo biti popolni. Da bomo tako lažje naredili dober vpliv na druge ljudi in nas bodo imeli rajši. Da moramo izgledati popolno, imeti popolno pospravljeno hišo in otroke in picture perfect odnos prenesen iz facebooka v realnost.
Zgodi pa se večinoma obratno. S prijateljico v Ameriki, ki je bila lepa kot iz naslovnice kakšne revije, sem se vedno počutila malo nelagodno. V domovih, ki so super perfektni in sterilni si nikoli nisem upala veliko pojesti- da ne bi slučajno kaj umazala, podrla. Ali še huje-da ne bi tega naredili moji otroci. Sproščeno pa sem se počutila pri prijateljih, ki so imeli hišo vedno v manjšem kaosu. Počutila sem se prav domače.
Otroci drugih, ki so vedno tipi topi, napredujejo dvakrat hitreje in so geniji, vzbujajo v tebi dvom-“naredim dovolj”? “Je moj otrok vredu”?Je sploh še v mejah normale, če še ne hodi/ sedi/ bere cele knjige/ ima službo za nedoločen čas? Ko pa vidiš mamo z otrokom, ki tudi nagaja, ali pa ima kakšne druge težave, pa si misliš-»ja, tudi naš zna biti tak«.
In na koncu ugotoviš, da nas ne zbližujejo naše popolnosti, ampak naše posebne potrebe. Zaradi njih moramo biti sočutni do sebe. Vidimo, da bi nekaj radi, pa nam ne gre. Če pa znamo biti sočutni do sebe, bomo znal biti tudi do drugih. In s tem veliko boljši ljudje.
