Pred časom me je Mojca prosila, da bi bila gostujoče pero na njenem blogu. Rada bi namreč svojim bralcem predstavila življenje Slovencev v Italiji. Ker so bile ravno takrat volitve, so moji možgani že mleli o tem, da bom pisala, kaj lahko pomeni biti Slovenec v Italiji po 25. septembru, a potem je Mojca dodala: ker jaz vas še nekako poznam, opažam pa, da marsikdo ne. No, fertik! Svoje pisanje sem morala zasukati v drugo smer. Neredko sem tudi sama zasledila ljudi, ki o tem niso imeli blage veze, njihova vprašanja pa so se mi zdela butasta, predvsem če je bil to kdo s faksa, ki je na slovenščini pri sociolingvistiki slišal že kaj o tem. Zato so tu nasveti, česa absolutno ne reči, če srečate primerek iz zamejstva. Res smo redki, a se pojavljamo marsikje.
- Kdaj si se v Italijo preselil/a?
Nikoli, pravilen odgovor je nikoli. Ne morem pa poudariti, kako je to vprašanje moteče, zelo.
Pojdi v učbenik zgodovine, naštudiraj poglavje o 20. stoletju, preuči Rapalsko mejo in vprašaj nekoga iz Tolmina, ali se menda počuti Italijan. Ok. Sarkazem pa to. Pretiravam. Ampak, ne. V bistvu ne pretiravam. Ker je povprečnemu Slovencu malo jasno o tem, kakšne neverjetne čarovnije je doživela naša zahodna meja. Tako da to je to. Najprej je treba poznati zgodovino.
- Ah, saj ti si z Opčin.
Kolikokrat sem slišala tole. Ko sem se prvič srečala z nekom, sem mu povedala, da sem iz Italije, ampak še vedno Slovenka. Povedala sem, da sem iz Gorice, tiste v Italiji. Izraza stara Gorica jaz ne uporabljam, ker mi ni všeč. Pa tudi zato, ker se mi zdi pridevnik stara nepotreben. A kdo slučajno reče Yorku v Združenem kraljestvu stari York? Ne vem, ne razumem, zakaj bi morala biti Gorica stara, samo zato ker je zraven Nova Gorica. Tako da navadno rečem, da sem iz Gorice, tiste originalne.
No, potem pa naslednjič srečam isto osebo, pa mi reče: “Ah, ti si pa z Opčin!” Kot da bi se celotno ‘zamejstvo’ skrčilo na tistih par kilometrov Krasa.
Morda zveni kot anekdota, vendar to se mi je v času faksa v Ljubljani dogajalo redno!
Tako da malo geografije: Slovenci v Italiji živimo v treh različnih pokrajinah: tržaški, goriški in videmski, lahko bi rekli od Milj do Trbiža. Razlike med morskim svetom, Istro, Krasom, Brdi, Nadiško in Tersko dolino ter hribovito Kanalsko dolino ali Rezijo so ogromne. Kot da bi primerjali Piran in Kobarid ali Kranjsko Goro.
- Ti si zamejec.
Menda ni hudo, če boste komu rekli tako, a v času, ko imamo polna usta o tem, da mej ni več, je ta izraz čuden, smešen in starodaven. Kvečjemu sem mogoče predmejec, z mojega zornega kota je celotna Slovenija za mejo. Zagotovo sem primejec, ker je življenje na stičišču kultur vsekakor drugačno kot v monokulturnih krajih. Mogoče pa sem brezmejec, ker si želim prepotovati ves svet.
Mogoče pa bi morali počasi razumevati, kaj je pojem slovenski etnični prostor. To je celotno ozemlje, na katerem se slovenska beseda govori, uporablja, živi v kulturi, umetnosti, literaturi in v najbolj prozaičnih vsakdanjih trenutkih. To je prostor, ki presega meje Republike Slovenije.
Moj nasvet je ta, zapustimo te nalepke in počutimo se del istega naroda, čeprav v različnih upravnih sistemih.
- A veš, kaj je Petrol?
Med bizarna vprašanja, ki so mi jih ljudje kdaj postavili, spada tudi to. Pa če vem, kaj je Cedevita. Pa ne vem še kaj. No, resnici na ljubo, mogoče se najde kdo, ki ne pozna Cedevite, močno dvomim, da se najde kdo, ki še ni tankal v Sloveniji. Pumpe ob meji so v zadnjih letih lepo in bogato delovale, v Vipolžah je navadno bila vrsta pred pumpo, ker je bilo ceneje kot v Italiji. Tako da ne samo v Italiji živeči Slovenci, tudi Italijani vedo, kaj je Petrol.
Tu je pa še naslednja točka. Veliko Slovencev iz Italije ne živi v Timbuktuju, pač pa tik ob meji. Stik s Slovenijo je pogost, vsakdanji, prehajanje meje je postalo od leta 2007 veliko bolj fluidno, tako da marsikateri Italijan, ne le Slovenec iz Italije, pozna slovenske izdelke. Pa tudi mariskateri Slovenec skoči čez mejo po kavo ali mozzarello.
- A govorite slovensko?
Ne bom naštevala, kako pogosto se ljudje čudijo temu, da govorim slovensko.
Čas je za anekdoto. Pred nekaj leti sem poučevala na gimnaziji v Novi Gorici. Poslali so me na sistematski pregled v Ajdovščino, kjer se mi je zdravnica tako zelo čudila, da govorim slovensko. Pri sebi sem si mislila, sem na pregledu, ker delam v šolstvu, kako bi se lahko izmaknila znanju slovenščine? A ni predpogoj, da lahko sploh delaš v Sloveniji? Sploh če si učitelj slovenščine …
Odgovor je da, govorimo slovensko. To pa ne zato, ker je to najbolj enostavna izbira, pač pa zato, ker imamo v Italiji slovenske šole, športna društva, glasbene šole, kulturna društva. V Trstu deluje tudi profesionalno slovensko gledališče, ki redno gostuje v obeh slovenskih dvoranah v Gorici.
Družbena organiziranost je torej razvejana in raznolika. Slovenščina pa je del vsega tega. Je to enaka slovenščina kot kakšen kilometer stran v Republiki Sloveniji? Ne, seveda ni, srečujemo se z drugačnimi izzivi. A če boste poslušali naše mlade, boste slišali vmes veliko italijanskih besed ali besed z italijansko osnovo in slovenskimi končnicami. Veste pa, česa ne boste slišali? Angleških izposojenk. Noben mladostnik pri nas ne bo rekel ‘kul’, kvečjemu bo rekel ‘ke figo’. Pomen je seveda isti, a kaže na to, katera kultura ali subkultura bolj vpliva na našo mladino.
Če ti je bil prispevek koristen, če bi rad/a poglobitev, če te kaj zanima, se oglasi v Mojčinih komentarjih, drugače pa hvala za pozornost in brez zamere. 🙂
