Memi so slike, ki se na spletu hitro širijo. Saj veste – prikupen citat, najverjetneje prepisan z ene od tujih strani, preveden in podpisan od blogerja, kot da je njegovo delo. No, to. In zdaj so se širili po spletu takšni, ki naj bi bili smešni. Ampak jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi v njih videla vzorca in vsega analizirala.
Ker jih je bilo toliko na podoben način, vzorca niti ni bilo težko najti. Point je bil jasen: poglejte mene, mamo, ki se takooo žrtvuje. Vse spakiram, vse pripravim, še na dopustu nimam časa zase. Niti ene strani v knjigi mi ni uspelo prebrati. Po dopustu bi potrebovala še dopust.
In kaj nam vse to sporoča? Da cankarjanske matere še vedno nismo pustile v zgodovini. Cankarjanska mama ni zadovoljna mama. Ogromno neke slabe volje, travm, žrtvovanja. Otrok pa bi naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi starše osrečil. Kar seveda ne gre, če to ni tvoj cilj in uživaš v tej svoji vlogi mučenice. Prava mama pa je ljubezen. Da iz ljubezni. Zato, da bi pomagala možu. Da bi osrečila otroke. Daje iz svoje polnosti.
Ja, z otroki je vsekakor drugače biti na dopustu kot sam. Prav tako so priprave zahtevne. Ampak – nismo same. Kaj pa očetje?
Sama sem dopust preživela nič kaj cankarjansko. Res sem vse spakirala, vse pospravila, zlikala, mož pa je natisnil vse obrazce, opral avto, umil hladilnik in skuhal bučno juho. Oba sva delala.
Na dopustu je imel kar več obveznosti, zato sem skušala biti dober sogovornik, brala sem vse iz vodičev, zabavala otroke. Zjutraj sem ga pustila malo dlje pospati, potem pa sem takrat, ko je šel z otroki v vodo, šla na samoten kotiček in sem brala in poslušala podcaste. Oba sva si v največji meri napolnila baterije, kolikor se je pač dalo. Ne bom se hvalila, da sva najbolj egalitaren par. Poleg tega je doma kmetija in mož prevzame levji delež. Kadar pa nama uspe delovati enakovredno in enakopravno, sva oba najbolj zadovoljna.
Kakšen zgled dajejo mame iz teh memov otrokom? Mama se ne sme spočiti. Mama ne sme prebrati niti ene knjige. Za mamo so počitnice samo delo drugje. Si to želimo za svoje hčerke? Ali za svoje sinove – da si ne znajo spakirati niti svojih gat? Mislim, da ne. Jaz vsekakor ne. Želim si, da bi mame bile del dobre ekipe, v kateri bi bilo njeno delo cenjeno. Tako kot je mož imel svoj kovček, sta ga imeli tudi hčerki. Tudi onidve sta del naše ekipe in tudi onidve sta pomagali po svojih najboljših močeh.
Dopust z otroki je res drugačen. Od pogače prejšnjih dopustov ostanejo le drobtinice. Ampak jaz bom pojedla vse te drobtinice. Con gusto. In verjamem, da jih bo vsako leto več.
Nekoč bom imela celo ves dopust mir. Samo mož in jaz. Do takrat uživam v družbi svojih otrok. Še prehitro bodo šli po svoje.
