Moj lanski razred je bil po letih učne pomoči, nekaj ćisto novega. Kljub temu, pa so bili učenci še vedno dokaj samostojni-z izjemo enega,ki je potreboval nego in vso pomoč pri vseh opravilih.
Letos pa sem očitno dozorela in pristala sem v razredu kjer ni le en tak učenec, temveč 7. Vsi potrebujejo hranjenje, dvigovanje, umivanje zob, pomoč pri vseh opravilih. In vsi ne govorijo.
Na začetku sem bila kar malo presenečena. Letos v razredu ni nobenega s katerim bi se lahko pogovarjala (razen varuhinje in medicinske sestre). Ko sem dobila še par izbruhov trme (eden ni hotel jesti pripravljenega- ker ni bil njegov ljubljeni čokolino, ena punca pa si ni hotela umiti zob), sem že kar malo podvomila v pravilnost odločitve. Kaj pa če je vse to pretežko zame?
Potem pa smo imeli glasbeno vzgojo. Sedela sem ravno s tisto punco, ki je prej naredila celo dramo v kopalnici. Potem pa sva peli in se je odzivala. Smejala se je. In me gledala v oči. To je bil globok pogled. Takega kot si deliš z najbližjimi. Z otrokom. Z možem. Bil je pogled, ki se ni odvrnil. Ni ustrašil. Pogled ki me je spraševal- “me imaš kaj rada?”. Moj pogled ji je, upam, ravno to tudi sporočal. Da bom poskrbela zanjo, da jo bom skušala razumeti in da ji bom ponudila čimveč novih izkušenj.Ko sem jo tako gledala, sploh nisem več opazila, da ne govori, da ne hodi, da ne je sama, da si ne more umiti zob sama, da je na vozičku. Videla sem samo njo.
Vsako živo bitje komunicira. Tudi oni. Nimajo besed. A znajo pokazati kaj jim je všeč, kaj jim ni všeč in najpomembnejše-ljubezen. Kot bi bili zaprti v neke svoje nevidne školjke. A ob glasbi, prisotnosti staršev in ljudi nasploh se te školjke odprejo in vidiš..srečo. Pristno otroško veselje.Nekaj kar vsi počasi izgubimo z odraščanjem.
