Moj drugi porod je bil magičen. Če pri prvem porodu nisem najbolj vedela kaj naj delam s popadki, sem tokrat imela vse pod kontrolo. Res sem si pomagala z dihanjem. V času med popadki sem čimbolj počivala, med popadki pa sem se v mislih umaknila v svoj happy place.
Dojenčku se je na svet zelo mudilo in tako sem rodila v rešilcu. Po porodu sem bila najbolj srečna mama na svetu. Srečna, ker je z dojenčkom vse vredu in srečna ker sem zmogla.
Ko sem prišla v sobo, sem za trenutek ulovila svoj odsev v ogledalu. Čeprav sem bila v preveliki halji, brez make-upa sem žarela. Počutila sem se kot fotomodel. Najlepša kot sem kadarkoli bila.
Počutila sem se kot boginja in pomislila sem, da smo vse ženske pravzaprav boginje. V nas nekdo raste, zmožne smo ga v največjih bolečinah spraviti na svet in zanj poskrbeti (z dojenjem) same. Če to ni božansko, potem ne vem kaj je.
Prav zaradi tega občutka je vredno tudi vse ostalo. Miljon ur preživetih za dolgočasnimi gospodinjskimi opravili, neprespane noči, prepiranje med otroki, usklajevanje dela in družine. A vendar nekako zmoremo. Tako kot smo zmogle ta dan. Mame zmoremo res vse!
