Bodimo pošteni. Vsi imamo radi všečke. V času pred mami blogerkami sem tudi sama zapadla temu. Ker nimaš kaj.Lepo je dobiti všeček. S tem dobiš neko priznanje. Ko pade pri kaki fotki veliko všečkov opazuješ kdo te je opazil in kdo ne..
Potem pa so prišle mami blogerke in obrnile na glavo moj celoten koncept všečkanja. Rečeno nam je bilo naj čimveč vsečkamo. Naj všečkamo druge soblogerke in podjetja s katerimi sodelujemo. Na začetku se mi je to upiralo. Všečki so imeli pri meni poseben pomen. Če sem komu všečkala, sem za tem tudi zares stala. Če mi ni bilo všeč pač raje nisem.
In tako sem začela. Najprej sem morala kdaj tudi zamižati na eno oko, ko sem stisnila komu všeček. Potem pa je šlo vse lažje. In prišla sem do bistvene ugotovitve. Ni toliko pomembno koliko všečkov dobim jaz, pač pa koliko dam. In če dam veliko, bom dobila dovolj tudi sama. Ni tako pomembno kako lep, originalen ali karkoli drugega se mi zdi post/quote/fotka nekoga drugega. Nekdo je nekaj dal ven v svet. In ta nekdo bo vesel tudi moje podpore. Tisti všeček je nekaj tako malega. In ne morem delati ogromnih stvari. Vedno pa lahko pritisnem tisti všeček. Gotovo bom komu s tem polepšala dan.
In ko se odpreš,ko začneš deliti svojo energijo vsepovsod, se začne dogajati nekaj nenavadnega. Kar začnejo se ti dogajati fine stvari, pretakati nove ideje in projekti. Najprej smo se začele povezovati mamiblogerke, potem slovenski blogerji, sedaj tudi vsi na instagramu, in ženske podjetnice v skupini Visoke pete, visoki cilji. Namesto metanja polen pod noge se lahko podpiramo in smo vsi boljši. Revolucionarno? Ja, sploh za slovenski prostor.
Ko potem to aktivno delaš na družabnih omrežjih, pride to vate tudi v realnem življenju. Sem svetnica? Daleč od tega. A res si želim pomagati drugim, sploh tistim ki se trudijo in imajo dobre ideje.
Seveda lahko še naprej skoparite s svojimi všečki. A prisežem, če jih boste delili kot marjetice spomladi ne bodo srečnejši samo prejemniki, ampak tudi vi.
