Varuška sem bila kar nekaj let. Najprej sem bila varuška čudoviti punčki s cerebralno paralizo. Od nje sem se največ naučila. Pa ne samo o stroki, tudi o tem, kaj bi rada v svojem življenju. In da se da živeti lepo, tudi če se ti rodi tak otrok. Potem sem šla v Ameriko in tam bila varuška dan za dnem. Ponovno čisto druga izkušnja, ki mi je, če sem poštena, pokazala, da je realno življenje družine več kot med in mleko.
Potem pa sem sama imela varuško. Kar malo nenavadno mi je bilo vse skupaj. Zanimivo mi je bilo biti v drugi vlogi. Morda tudi zato, ker sem bila na drugi strani, sem skušala ne preveč komplicirati. Vsaj upam, da mi je uspelo.
Vseeno pa je nekaj gotovo. Ko si varuška, dobiš navodila mame. In ni pomembno, kako butasta se ti zdijo – jih upoštevaš. Ker se mami očitno zdi pomembno.
Tako me je zdaj ena mama v šoli vprašala, ali lahko bolj popazimo na njeno hčerko, ko bomo šli na sprehod. Ko sem ji povedala, da smo pazili, da je ravno ona hodila prva, in to z menoj, si je kar oddahnila. Rekla je, da je zdaj toliko bolj mirna.
Težko je komu zaupati svojega otroka. Najbolj smo mirni, če so naši otroci z nami, ker takrat lahko naredimo, kar se nam zdi prav. Ko komu predamo svojega otroka, pa je to nekaj najbolj dragocenega. Velika odgovornost. Zdaj ne vem, ali bi si upala še enkrat iti v Ameriko. Ker pač vem, koliko stvari gre lahko narobe. Pri majhnih otrocih je trenutek nepazljivosti dovolj, da otrok pade, poje kakšno čudno stvar, da prst v vtičnico ali ima katero drugo podobno super idejo, ki jo malčki kot veliki raziskovalci MORAJO narediti. Ampak takrat o tem nisem razmišljala in je bilo v redu.
Hvaležna sem za vse otroke, ki sem jih že pazila. Naj bodo srečni, kjerkoli že so. 
