Petki so fini. Po celem tednu vse žive komunikacije (samo besedne ne), je fino priti med uporabnike,ki govorijo. S katerimi se da pogovarjati (in tudi kregati). Po parih urah pa jih imam prav tako dovolj, in si želim priti na naš bolj miren oddelek.
Kakorkoli že. V petek jih gre večina domov. Ostanejo le redki in tisti so združeni v nove skupine. Z eno punco sva se pogovarjali že prejšnji teden. In je bilo zabavno. Ko sem jo danes videla sem bila vesela-obenem pa žalostna zanjo,če je že spet ostala v zavodu. Vprašala sem jo, kako to, da je tu. Pa je rekla, da mama noče skrbeti zanjo.
Ostala sem brez besed. Kaj naj rečeš otroku,ko ti izjavi nekaj takega? Še če si normalno kognitivno sposoben ni lahko sprejeti dejstva, da si nezaželjen, da bi bilo boljše,če te ne bi bilo. Morda z nešteto urami dela na sebi in psihoterapije.
nočem obsojati mame. Verjetno ji ni bilo lahko. Verjetno je imela svoje razloge. Verjetno se je odločila tako, ker je vedela, da hčerki zavod lahko bolje pomaga kot ona sama. Prav tako gotovo ni enostavno imeti otroka s posebnimi potrebami. Rada pa bi ji rekla, da ima super hčerko. Ki je prijazna, komunikativna, srčna. Ki je na tistem področju ki ga zmore najboljša.
Hvala bogu za zavode. “Naši” otroci se starajo, starši tudi.Dobro je vedeti, da so ustanove, ki bodo poskrebele za njihove otroke, ko sami ne bodo več zmogli. Do takrat pa smo mi tam, da jim olajšamo življenje. Da opravimo svoje delo z njimi. In jim damo svojo ljubezen. Ki jo taki otroci, kot je ta punca še toliko bolj potrebujejo
