Potovati z malčkom vse postavi na pravo mesto. Ko sem kdaj prej šla kam v tujino, smo imeli ponavadi točen plan. V tistem mestu smo bili le nekaj časa, in smo hoteli videti čimveč. To je dostikrat pomenilo tekanje od ene stvari k drugi. Kot hrčki. Zato je bila odločitev, da si dopoldne drugega dne v Berlinu vzamemo za orientacijo, vse nakupe in podobno, kar malo nezaslišana za pre-baby Mojco. Post-baby Mojca pa jo je bila vesela. Še bolj pa še enega blagoslova sobivanja z malčico-popoldanski počitek! Za kaj takega, bi se mi prej zdelo škoda časa. Sedaj pa se mi je to zdelo čisto razkošje. Da lahko sredi Berlina sred dneva počivam.
Popoldne smo se dobili z Mono, mojo staro prijateljico. Tudi ona je novopečena mama, tako da smo raziskovali mesto z dvema malčkoma. Twice the fun. Malčki vsi govorijo isti jezik in punčki nista imeli problemov. Marta in Mija (Marija). Kot v svetem pismu J. Prednost potovanja v študentskih časih so nedvomno tudi ljudje ki jih tako spoznaš. Ki jih potem lahko prej ali slej spet srečaš. Ko oni prečkajo tvojo državo ali ti njihovo. Ali se spomniš nanje, ko je v njihovi državi kak kažin (no, to je zadnje ćase itak aktualno).
Ob tem sem odkrila še eno prednost potovanja z malčkom. Vzeti si čas. Če ne bi imela Mije, bi verjetno pogledala hitro znamenitost A in šla naprej k znamenitosti B. Tako pa smo uživali ob vseh stvareh ki smo jih videli. Slednje smo imeli čas opazovati in ne le opaziti. Ležali smo na travi pred Reichstagom in čas se je kar malo ustavil. No, da se popravim. Midva sva ležala, Mija pa je teka teka okoli 🙂
Ta dan sva potem videla le še park, spomenike in enega angelčka ob katerem je imel Barack Obama svoj govor. Pa je bilo kar dovolj. Ko sva prišla domov, sva bila izmučena.Polna doživetij, a izmučena. Sem kar malo pogrešala da bi Mijo za pol ure nesla k babi. Nobene babi nobenega dedija. Kar občudujem ljudi,ki imajo majhne otroke, pa nobene pomoči blizu sebe. Ni lahko 🙂
