Danes je poleg prvega maja tudi 12 letnica vstopa v Evropsko unijo. In povsem se še spomnim, kje sem bila takrat. Polna nekega novega upanja v Novi gorici skupaj s prijateljicama in njunim društvom. Bil je super žur. Spomnim se Bregoviča, pa plesanja z dežniki, nekih hecnih italijanskih punkerjev (ki so mi bili celo všeč). In najboljše- kuhanja pašte ob šestih zjutraj pri nekih drugih prijateljih. Takrat se mi je zdelo da se je čas ustavil.In kar ostala bi tam in ne bi nikoli šla spat.
In kaj je bilo letos? Popoldne sva šli s hčerko na Barko. Pa že to sem ugotovila,da je bil prevelik zalogaj. Do kresa sploh nisva prišli, ker sem si bolj od njega želela videti kavč. Ob enajstih pa sem sploh že spala.
Vsak sam ve, kdaj je njegov čas za imeti otroke. Če jih imaš mlad, si sedaj v 30h že kar malo bolj prost, ker so sami bolj samostojni. Če jih imaš v 30 ali 40ih pa si izkusil vse stvari, ki jih z otroci bolj težko in se lahko potem lažje posvetiš le temu projektu. In jaz sem v tej drugi skupini. Čisto nič ne pogrešam enih stvari. Bolje kot na žurih se sedaj počutim na kulturnih prireditvah ki se začnejo ob 8h in kjer lahko sedim. Staramo se, ni kaj. Je čas za eno in za drugo. In važno da najdeš pravi čas za vse. Ta pa je seveda za vsakega drugačen.