Sem že rekla da sovražim pust?
Sovražim ga iz vse duše. Nekaj takega kot šport. Ne morem biti vesela na ukaz. Lahko sem vesela v ponedeljek zjutraj ali v četrtek zvečer, težko sem vesela takrat ko bi mogla biti. Ponavadi ravno takrat nisem. Ponavadi sem ravno takrat grumpy Grinch.
Ampak se potrudim. Stopim iz cone udobja-vsaj v šoli, če že drugje ne. Ker je tako treba in da ne bi izpadla špilferderber. Pa otroci-moji in šolski imajo toliko veselja s tem.
Potem pa smo včeraj z učenci šli na pustno rajanje. Eden od njih je šel v dvorano, potem pa je rekel, da je to zanj povsem preveč hrupno. Razumela sem ga. Tudi sama bi najraje nekam ucvrla. In tako sva šla malo ven. Pa malo noter. Pa spet ven, pa spet noter.
Na koncu nisva bila utrujena. Oba sva šla malo izven cone udobja. Oba sva se malo potrudila in oba sva si naredila tako, da je bilo tudi nama lažje. Na hodniku sva ponavljala tuje jezike, se pogovarjala in imela mir. Na vsake toliko, se nama je pridružil še kakšen drug jokajoč otrok, ki prav tako ni užival v rompompomu.
Ustreči otroku za vsako figo vsekakor ni vzgojno. Da pa te nekdo sliši v tvojem stiski pa se mi zdi dragoceno. S tem ko sprejemam svojo neurodivergentnost, lažje razumem tudi tisto od otrok. Nismo narejeni vsi po istem kopitu-in prav je tako. Nekatere stvari, ki so mnogo drugim običajne, so meni nadvse stresne-in sedaj to sprejemam, ne da bi se še dodatno sekirala.
Danes se začenja post. Zastavljanje ciljev, odpovedovanje, sledenje novi viziji-no, to pa je moj praznik. In traja še 40 dni, ne le en dan.
In ta učenec-danes je naredil še eno mini zmago. Verjamem, da ko dobimo varnost v tem, kar ne gre, smo lahko tudi v teh šibkih področjih vedno boljši.
