Sladkor je povsod.
In zato ker je povsod, se nam le redko zdi, da je s tem karkoli narobe. Če samo pogledam domači merkator. Ogromno živil v njem je ali povsem nevtralnih ali pa zelo sladkih. Posebna polica s sladkimi pijačami in sladkarijami. Pa ni velika trgovina. Ponudba sladkih kosmičev je velika-kakšne zdrave alternative niti ni.
Poleg tega, ti sladkor ponujajo ljudje ki te imajo radi. In kako bi ti lahko ti ljudje hoteli škodovati? Saj te imajo ravno ti ljudje najraje?
In načeloma ni s tem obdarovanjem nič narobe. Raznorazne babice dajejo sladkarije, ker so bile le-te zanje nekaj posebnega. Spominjajo jih na takrat enkrat na leto/mesec/teden, ko so jih dobile. Ali pa na posebne dogodke, praznike. Želijo, da bi se isto posebno počutili njihovi vnuki-ti pa imajo še preveč sladkorja povsod..
Ko sem bila v Ameriki je bilo to le še bolj očitno. Zredila sem se za skoraj 20 kilogramov- pri približno isti dieti kot tu. Tam je bilo vse še bolj sladkano. Plus-priznam, ko imaš domotožje se še avtomatsko bolj oprimeš sladkih stvari. Zdelo se mi je, da izgledam na tej fotki dobro. A ko se gledam sedaj, šele vidim, kako sem bila zalita. Kot kak pujsek. Dejansko sem imela še malo bušija.
Danes sem si kupila knjigo Adijo sladkor. Je ena tipičnih kuharic, ki kar poka od sestavin, ki se jih ne dobi v našem vaškem merkatorju. A upam da mi bo v navdih za eksperimentiranje po svoje.
Nevem, če imam toliko volje, da bi se povsem odrekla sladkorju za toliko časa. Prav tako ne vem, če si tega želim. Še vedno bi se rada kdaj posladkala s kako tortico ali spekla kaj sladkega. Bi bilo pa dobro, da bi bilo tega manj. Nekaj podobnega kot včasih. In tista čokolada od babice? Verjetno jo bom pojedla. A upam da v enem mesecu in ne v enem večeru
