Živimo v časih ki ima od nas velike zahteve. Do žensk še posebej. Moramo biti lepe kot iz škatlice. Če bi upoštevale smernice kozmetike do pike natančno, potem bi lahko kupile kremo za čisto vsak del telesa-specifično za komolce in še posebno za pod očmi. Da o make-upu niti ne govorim.
Poleg tega se pričakuje, da hodimo v službo, smo super mame, imamo vse kot iz škatlice v stanovanju in smo seveda tudi popolne žene. V naših krajih se poleg tega vsega pričakuje še handlanje kmetijstva. Tooo much!
Sama pa sem defektolog. Veliko se ukvarjam s posebnimi potrebami drugih. In tudi sebe posledično. Ugotovila sem, da me večinoma z drugimi ne zbližujejo moje popolnosti, temveč tudi moje posebne potrebe. Ni boljše stvari, kot ugotoviti, da nisi sam z vsemi svojimi problemi. In problemi so. Še v tako popolnem odnosu pride do stisk ko se odpirajo naši kovčki emocionalne prtljage. Še v tako popolnem poklicu je kaj kar ni tako fino (če pa je že vse fino, pa je kak tak sodelavec, ki ga je težko prebavljati), in še pri tako popolnem otroku, pride kdaj tudi do tega, da je z njim težko.
Morda so ravno temu namenjene naše posebne potrebe. Da ne dvigujemo glave previsoko in da se povežemo z drugimi ki imajo iste težave.
Prijateljstvo se začne, ko rečemo-a res, jaz sem pa mislil, da imam samo jaz tak problem 🙂
Viva las special needs!
