Tudi tole danes ni od mene. Je od Romana Vodeba. Je kot novi Rugelj-kontroverzen, samosvoj. Z veliko njegovimi pogledi se sploh ne strinjam, določeni pa so mi zelo zanimivi. Kot tukaj sledeči. Sploh, ker bo počasi za malo čas, da nastopi to fazo. Ne bom ji pustila kakati povsod (in jo naredila za mini Strojana), prav tako pa je ne bom v imenu tekmovanja prehitro posadila na kahlico (in ustvarila mini Monka). Sicer pa-preberite si sami
Tale blog sem napisal kot kolumno za Čokoladni preliv v Bonbonu oz. Večeru. A ker sem se bal, da uredništvu oz. bralcem ne bo všeč, sem namignil, da je niti ni treba objaviti (in objave ni bilo) – tema je malce provokativna, celo »nestrpno« dikcijo, ki se nanaša na Rome, vsebuje. Sem pa temu pisanju takrat nameraval dati naslov »Od kje se napaja doslednost?«. Takole sem zastavil (upam, da me boste pravilno – torej zgolj teoretsko razumeli):
Se (še) spomnite simpatično nerodnega in patološko pedantnega TV-detektiva Adriana Monka? Ob sredah ga na POP-TV spet vrtijo… (Če ne blogate, si ga enkrat poglejte.) Le kdo bi ga pozabi, saj nas je tako nasmejal in fasciniral s svojimi neverjetnimi rešitvami zagatnih enigem. Toda, ali kdo razmišlja, da osebnostni lik tega izmišljenega detektiva le ni tako pravljičen? Ali veste, da ima takšen karakter v psihoanalizi svoje ime: govorimo o t.i. analnem karakterju oz. o fiksaciji na analni fazi psihičnega razvoja. Otroci, ki jih mamica razvojno (pre)hitro posadi na kahlico in ga privaja na čistočo, postanejo v odraslosti zelo pedantni, urejeni, nič ne prepuščajo naključju, spoštujejo zakone in uredbe, pisana in nepisana pravila. Dosledno upoštevajo tudi banalna pravila. So zelo varčni, celo skopuški, nanje pa se je mogoče zanesti, držijo besedo… Resnično so zelo podobni liku detektiva Monka.
Težko bi sicer dokazovali, da – karikirano rečeno – velik del človeške kulture resnično temelji na toaletnem treningu oz. na klutiviranju izločevalskih funkcij, predvsem kakanja. Zdi se banalno in absurndo, če rečem, da se v otrokovem nezavednem pletejo misli na temo: »Jaz se bom pokakal v kahlico, ti mamica, pa me boš imela za to rada.« Oz.: »Dajem ti drekec, ti mi daj (v zameno in zahvalo) ljubezen.« Verjamem, da ne verjamete, da je nekaj vendarle na tem. Vzemite v roke knjigo Mladena Dolarja z naslovom O skoposti. Ne nameravam vas prepričeval, da imam prav. Rad pa bi vam namignil, da obstajajo določene skupin ljudi, katerih mamice niso prav pedantne v svoji zahtevi, da se njihovi malčki hitro privadijo na kahlico oz. kultivirajo svoje izločevalske funkcije, predvsem kakanje. Verjetno ste že slišali za tezo, da smo Slovenci karakterno zelo podobni Švicarjem in Nemcem. No, na tej točki bom bolj freudovski od Freuda samega: prav mogoče je, da so bile naše mamice večinoma zelo zahtevne do našega privajanja na kahlico oz. na toaletno čistočo. Morda so nas kar prehitro posadile na kahlico. Naša infantilna fantazma o »darovanju drekca v zameno za ljubezen« se je očitno vkoreninila v nacionalni karakter, torej v prenekaterega Slovenca. Morda smo za odtenek res bolj dosledni in spoštujemo pisane in nepisane zakone oz. dogovore, kot npr. kakšna druga nacija. Tudi kljubovalni smo. Res pa je, da vendarle nismo vsi (torej kolektivno) na enak način dosledni in zanesljiv.
Imam kolega, mojstra svoje obrti. Dobro ga poznam – zato sem stavil, da se ne bo držal dogovorjenih rokov, ki jih je prej sam postavil. Prav neverjetno nedosleden je. Paral mi je živce, ko mi je obljubljal stvari (in postavljal terminske okvirje), za katere sem sam že vnaprej vedel, da se jih ne obdržal. (Danes, ja, prav danes – ko sem se odločil da na blog »vržem to kost« – mi je izgubil ključ od bajte – in mi bo moral kupiti novo ključavnico. No, že enkrat prej mi je prekipelo: »Kdaj je tebe mamica navadila, da si se končno usral v kahlico in ne kamor ti je padlo iz rit?« Seveda me je debelo gledal – potem pa vendarle priznal, da je imel kot otrok nekaj zdravstvenih problemov, in da so ga na nek način razvajali oz. tolerirali njegovo kakanje v »ne-kahlico« – pač pa v hlače, plenice oz. kamorkoli se mu je zljubilo.
Verjemite mi: človeštvo se je organiziralo v kulturno skupnost skupaj živečih po nekih pravilih in pozneje zakonih ter dogovorih v tistem trenutku, ko so mamice svoje otroke naučile kontrolirati svoja zloglasna »prva darila« svetu oz. njim samim… No, še tale namig: določne marginalne skupine ljudi, ki so nas ne dolgo tega dodobra razburkale in razdelile, je v luči povedanega, mogoče povsem drugače razumeti. V mislih imam družino »S TROJAN«, ki ima težave z redom in prilagajanjem zakonom… Res je: ker ne vemo niti to, ali bivamo, se vam s tem meta-pisanjem (spet) ni treba strinjati. Cenjeni psihiater dr. Andrej Marušič se nedavno iz Freudovega koncapta analnega karakterja norca bril (nekje je celo rekel, da je astrologija bolj znanstvena od psihoanalize). Že prav – a jaz furam dalje; pa brez zamere…
Array
