Ne praznujem halloweena. In sem verjetno že čudna. Ampak če bom edini človek v Sloveniji, ki ga ne bom praznovala, ga pač ne bom. Edino kar mi je pri tem res spooky je to, s kakšno lahkoto ljudje nekritično sprejemamo kar nam ponudijo na pladnju. Dostikrat se tudi sama spremenim v ovco in pozabim da imam možgane.
To se je zgodilo tudi takrat, ko se je poškodovala Petra Majdič. Kot vsi sem vzklikala in se evforično veselila. Potem pa sem prebrala članek Igorja Berganta. O tem, da ta zmaga ni ravno tako bleščeča. O tem, kam je prišel šport, ko so se športniki pripravljeni skoraj pohabiti vse za ceno medalje? Vsekakor milijone daleč od načel prvih olimpijskih iger. Če bi se Majdičeva res poškodovala in ostala invalid-koliko od tistih navijačev bi jo obiskalo? Nihče, seveda. Šport naj bi krepil telo. Žal pa je pri vrhunskem športu dostikrat ravno drugače.
Hvaležna sem za ta njegov zapis. Ker mi je omogočil še drug pogled. Me opomnil, da če vsi nekaj govorijo, to še ne pomeni da je vse res.
In na to sem se spomnila danes. Vsi kar tekmujejo kdo bo imel lepšo bučo in čarovnice. Ko bi najraje zavpila, da point halloweena ni v čarovnicah!!!!!! Bom že vedela. Halloween sem praznovala v Ameriki. Nisem bila čarovnica. Bila sem našemljena v eno elizabetansko vojvodo. Ne v čarovnico. Ljudje so se šemili v karkoli, ne v čarovnice. Mi imamo naš pust. In to je dovolj. In tisti ki je prinesel halloween v slovenijo, naj bi ga vsaj pravilno interpretiral. Kot krompirjeve počitnice. Kar kocine mi gredo pokonci. Krompir se pobira v avgustu ali septembru. November res nima nič skupnega s krompirjem.
Upam da se nisem komu zamerila. Sicer pa-če je noč čarovnic. Sem pa danes jaz ena taka čarovnica. bruhahaha
