Verjamem, da ste vsi že naleteli na sive ljudi. Na ljudi, ki niso nič posebnega, na tiste, ki ne naredijo ničesar novega, razburljivega in se trmasto držijo tistega območja udobja in ugodja ter v vsakem momentu zagovarjajo, da je to najboljši način življenja tega življenja.
Tebi nič meni nič živijo poleg nas in čakajo, da se kaj zgodi. Za dogajanje redko poskrbijo sami, prej se za to zanesejo na koga drugega, recimo na vas. Njim tako všečen status quo jih izpolnjuje in jim povsem zadošča.
Kdaj se poigravam z mislijo, da bi jih kot črička s slamico izbezala ven iz njihovega sveta obnašanja kot fjakarski konj, in jih postavila v manj prijeten položaj, da bi videla njihovo reakcijo. Kako bi lahko to naredila? Mogoče že s tem, ko bi koga vprašala po konkretnem mnenju o določeni stvari. In jih spet poslušala, kako odgovarjajo z vnaprej pripravljenimi odgovori, tipičnimi za sive ljudi.
Sivi…
View original post 471 more words
