Ko je Ana Dolinar pred tedni na družbenih omrežjih potožila, kako ji je naporno s tremi otroki in šolanjem in glasbenim šolanjem in malčkom … se je usulo. Tudi podpore. Še več pa kritike. Saj si je sama želela otroke. Kaj pa se pritožuje? Kako so pa včasih? Jaz jih imam pet, pa nič ne jamram. In tako naprej. Si predstavljate sami, kako to gre.
Vse te kritike so bile jasen kazalnik tega, kar je opažal tudi super duper članek, ki sem ga prebrala v zadnjem času. Da še vedno živimo v času, v katerem je družina sveta. Tako sveta, da nimaš pravice izraziti svoje stiske. Ki mogoče ni največja na svetu, pa je vseeno tvoja stiska in te boli. (https://www.disenz.net/zal-nam-je-da-imamo-otroke/
Še tako fina služba je kdaj naporna. Mogoče radi delamo, kar delamo, pa nam gre mogoče kak sodelavec na živce. Kako potem ne bi bilo mogoče, da bi nam ne bilo tudi z otroki kdaj težko? Sploh če hodimo v službo, šolamo na domu in skrbimo za gospodinjstvo.
Te super mame so se s svojim zgražanjem postavile nad to mamo.Kako, da ne zmore? Kako komplicira! Saj ME PA ZMOREMO. Me smo v redu, ona ni v redu. O sebi imajo tako dobro mnenje. Celo tako dobro mnenje, da si upajo kritizirati nekoga s spleta, ki ga sploh ne poznajo.
Recimo, da jim res kar dobro gre. Good for them. Lahko imajo samo srečo. Sama zdaj z drugošolko pri šolskem delu kar uživam. Bolj je samostojna. Pri prvi karanteni je šlo vse zelo počasi z veliko mojega usmerjanja. Lahko je biti pameten torej, če imaš otroke že boljsamostojne in pridne. Toliko okoliščin je, ki so nam lahko v prid ali pa nam zelo otežujejo delo na daljavo.
Kaj je slišala Ana po svoji izpovedi?
– zakaj komplicira,
– saj to ni nič takega,
– naj ne bo sitna,
– da pretirava,
– da so od njenih čustev pomembnejša čustva vseh neznancev po spletu.
Zveni znano?
To so tipični stavki, ki smo jih slišali mi kot otroci. In ti stavki so nekaj najbolj bolečega. Človek bi si na prvo žogo mislil, da bo bolj boleče zmerjanje otroka. In tudi to vsekakor ni fino. To zgornje pa je še hujše. Pomeni, da ne verjamemo v njegovo bolečino. Da če to za nas ni problem, ne more biti tudi za otroka. A tudi otrok ima velika čustva. Če ta problem zanikamo, ne bo izginil. Bo otrok manj siten, če mu rečemo, naj ne bo siten? Prej obratno. Če bi mu dali dovoljenje, da pove frustracijo, bi lažje šel naprej. Najbolj dragoceno mi je bilo, ko mi je hčerka povedala nekaj, kar jo je res prizadelo. Nisem je negirala, poslušala sem jo. Naslednji dan mi je napisala pesem. Ne morem zanjo odpraviti problema, a res sem jo slišala, in kdaj je že to dovolj.
Ne živim v pravljici. Med mamami so pogoste tako imenovane mommy wars. Prav tako je internet dokaj toksičen kraj. Verjamem pa, da mame zdravimo sebe, ko poskrbimo za svojega notranjega otroka in ko vidimo v drugi mami njenega. Sama sem danes to storila v eni od starševskih skupin. Videla sem izkušnjo ene mame in sem se spomnila sebe po prvem porodu. Deljenje njene izkušnje in moje pomirjajoče besede so bile zdravilo za obe. Ne gre torej vedno. A kdaj se slišimo. In to je neprecenljivo.
Tako da k vragu z vsemi kao popolnimi mamami. Dvomim, da so tako popolne. Raje ena mama na robu živčnega zloma kot sto kao popolnih brez empatije. Mogoče vam je ta karantena super. Mogoče hodite v službo ali delate od doma, pa še pomagate otrokom pri šolanju. Super je, če uživate v teh dneh, razumljivo pa je tudi, če imate vsega preveč. Tudi to bo minilo. Še vedno je.
https://radioprvi.rtvslo.si/intelekta/-super podcast o tej temi
