Sem introvert. Kar pomeni, da na večjih socialnih eventih ravno ne uživam. Ponavadi se nanje nekaj časa psihično pripravljam.
To poletje je bilo takih dogodkov kar precej. Tudi dogodek, kjer sem dobila svoje k…gleda razodetje. Teden pred njim je bil zelo pester. Delo zunaj in delo znotraj v hiši. Potem sem pripravila še cel kup stvari za hčerki, ki sta prespali pri babiju in dediju. In smo šli.
Zaradi vsega dela, se sploh nisem imela časa veseliti srečanja. Posledično sem bila v dokaj “ne da se mi” moodu. Ponavadi si na vseh tovrstnih dogodkih prizadevam, da bi bila prijazna in nasmejana in zgovorna..Ekstravertirana pravzaprav. Kar pa pač nisem. Na tem pa se mi ni dalo biti karkoli drugega kot to, kar sem. Bala sem se, da bom zaradi tega razočarana nad seboj.
Pa se je zgodilo ravno obratno.Proti vsem pričakovanjem je bilo na tem dogodku super. Pa čeprav si nisem nič ekstra prizadevala, da bi bilo. Mogoče je kdaj manj več. Kdaj je očitno samo treba reči k. gleda in zmanjšati pričakovanja pa tudi trud.
Na ta poletni dogodek sem se spomnila danes. Zadnje čase se mi zdi, da ves čas nekaj zamujam, da se trudim splezati na zeleno vejo, pa kar še nisem tam. Da skušam žonglirati s tisoč žogicami, pa mi vedno vsaj ena pade. Grem v službo slabe volje, ker doma ni vse tipi topi. Pridem v službo, kjer tudi že zamujam z določenimi stvarmi. Danes sem se spomnila na svoj magični stavek na k. Domov sem prišla 10 minut kasneje, a tudi 10krat manj živčna. Splača se kdaj vse nekam poslati. Sicer pa še vedno upam, da pridem na zeleno vejo
p.s: knjigo pa tudi priporočam v branje
