Sem introvert. Rada imam tišino. In ponavadi mi je tako tudi všeč. In ker sem mama in učiteljica jo ponavadi dobim kronično premalo. Ampak to je že zgodba za nov blog.

Sem se pa tudi sama zavila v tišino glede pisanja. Čeprav sem že pisala o tem, kako nima smisla da se sekiraš kaj si mislijo drugi (kot da imaš na to kaj vpliva), pa je vseeno korak od vedenja k akciji velik. Ali pa se ti kdaj že zdi, da si kakšno lekcijo osvojil, pa potem vidiš, da še vedno nisi tam.

Tako sem se tudi sama zavila v tišino. Literarno. Pisala sem pesmi, pa še to anonimno. V tišini. Romana se nisem dotaknila mesece. Ustavila sem se sama, preden bi me kdo drug. Kako zelo učinkovito.

Tišine je nasploh preveč. Hvaležna sem Mileni Miklavčič, ki je ženskam dala možnost da spregovorijo in da se njihove zgodbe slišijo. Vesela pa sem, da tudi jaz še vztrajam. Ne glede na to kako smiselno oziroma še bolj nesmiselno se mi zdi.

Verjamem, da s tem ko pišem utiram pot tudi drugim ženskam iz moje okolice. Ko sem začela pisati sem bila v svoji okolici sama, sedaj nas je že nekaj. Kdo ve, mogoče se opogumi še katera.

Pomembno je ne biti tiho. Moje prednice so mogle biti. Meni ni treba. In ne bom.