V zadnjem letu sem začela s kar nekaj spremembami na bolje. Začela sem življenje z manj sladorja, bolj eko zavedno pa verjetno še kaj.
Ko začneš s spremembami, je na začetku motivacija najvišja in kar nekako gre. Pravo delo se začne potem. Ko motivacija malo pade in pride vmes življenje.
Tako je bilo s sladkorjem. Začela sem dobro. Potem pa bi me na vsake toliko časa zaneslo in bi spet pojedla čisto preveč sladkega. Na zadnjem rojstnem dnevu pa sem ugotovila eno: ko so mi ponudili sladoled sem ga odklonila. Sploh nisem imela nobene želje po njem. Šele takrat sem videla, kakšno veliko spremembo sem naredila. Sicer je dostikrat lažje ostati v prepričanju da ne napreduješ dovolj hitro ali pa obupavati nad padci, ki so neizogibni. Kdaj sem se že povsem zasekirala nad padci. Ker sem pojedla preveč sladkorja, pozabila na vrečke za zero waste.
Ampak guess what? Tudi če sem padla, tudi če se premikam po polžje – Grem naprej. Nisem ostala na kavču, na mestu. V enem letu sem naredila nekaj. Mogoče ne vedno vsega, ampak če si ne bi zadala tako visokih ciljev, ne bi naredila niti toliko.
Prav tako glede zero-waste načina življenja. Še vedno pridelam kar nekaj odpadkov. Ampak vedno grem po kavo s svojim lončkom, velikokrat tudi na kosilo s svojo flašo, večkrat vzamem vrečko za večkratno uporabo že s seboj v trgovino. Počasi mi nekatere stvari prihajajo v kri.
Tako da ja. Spreminjanje sebe na bolje gre po milimetrih. Ampak tudi če počasi, samo da gremo naprej. Ne sekirajte se preveč glede padcev. Bodite veseli vsake male zmage.
