Zadnjič sem bila s hčerko na kavici. Ja, privoščili sva si čas samo za naju. Najin mir je zmotila gospa. Šla je do mize zraven naju in težila paru ki je bral slovenske novice-da sta le-te dala njej. Rekla je še, da naj se raje pogovarjata drug z drugim. Kar nisem mogla verjeti. Je vredno težiti drugim? Za Slovenske novice? Za mrhovinarje (ne, to niso novinarji) katerim nič ni sveto, ki družinske tragedije dajejo na prvo stran? Je to res vredno branja?
Ob tem sem pomislila na všečke in na količino le-teh. Mar to, da je všečkov veliko, že avtomatsko pomeni, da je nekaj dobro? Niti ne. Slovenske novice bere ogromno slovencev. Pa je na njih karkoli vrednega, dobrega, plemenitega? Pa kaj še. Sobotno prilogo gotovo bere manj ljudi. Žal kvantiteta ne pomeni vedno kvalitete.
Ker sem blogerka mi je to zanimivo tudi iz tega vidika. Kot miniblogerka nimam kakšnih poslovnih interesov, ampak blog ostaja res le moj. In kot tak je skrivnost. Nek zapis ne dobi nobenega odziva, spet drugi pa veliko. Če se blog zapis širi, potem je gotovo nekaj na njem,. Na tistem drugem pa..Morda niti ni tako slab, pa se pač preprosto ljudje niso našli v njem. Važno, da sem se sama.
Hvaležna sem za vse vaše všečke. Kdaj jih je več, spet drugič manj. Vesela sem vsakega. Predvsem pa sem vesela navdiha. Ta kdaj potrka sredi noči, spet drugič ga ni mesece. Upam, da kmalu spet pride.
