Zelo sem bila ponosna na igralko Mijo Skrbinac. Koliko poguma je bilo potrebnega za tako razkritje! Obenem sem si kar malo oddahnila, da se to ni zgodilo tudi meni.
Pa se res ni?
Seveda so se po njeni izpovedi oglasili razni gnoji. Da si izmišljuje. Da išče pozornost. Tipičen manever, v želji, da bi ženske še naprej ostajale tiho.
Potem pa razmišljaš in se spomniš ene prigode. Pa še ene. In se zaveš, da stvari še vedno niso v redu. In če je bilo tako s teboj – povprečna ženska, čisto nič posebnega –, je verjetno podobno tudi z drugimi ženskami.
Spomniš se tipov, ki nadlegujejo z najbolj seksističnimi vici, čeprav so okoli njega ženske. Spomniš se profesorja, ki je imel opazke vedno na meji – požrla si jih in se pretvarjala, da nisi ničesar slišala. Potem se spomniš župnika, ki je pri spovedi o tvojem spolnem življenju hotel vedeti čisto preveč detajlov (zakaj že?). Jaz se spomnim popoldneva, ko sem šla pisat poročila v en lokal v Škofji Loki, v katerem so bile tri moške stranke, ki so nonstop gnjavile natakarico. Takih natakaric je po Sloveniji verjetno še ves kup (ko seveda ni korone J). Spomnim se fantov, ki so otipavali sošolke. Enega sluzastega fanta z duhovnih vaj, ki je poskušal pri vsaki. Spomnim se prijateljic, ki so zbrale pogum in končale ne ravno najboljša razmerja. Spomnim se razlike v praznovanjih rojstva fantkov in punčk. Žal se nekaterim zdi, da smo ženske že od rojstva drugorazredna bitja. Take majhne stvari. Nič posebnega. Zgodbe, ki so del mojega življenja ali pa sem jih opazila pri drugih.
Potem pa se spomnim tudi the zgodbe. Zgodbe, ki sem jo potisnila nekam tako daleč, da sem se je komaj spomnila. S štopanjem sem imela na splošno same dobre izkušnje. Še svojega moža sem spoznala tako. Slišala sem zgodbe podjetnikov, staršev, upokojencev, direktorjev, kmetov in drugih. Imela sem celo svoj štoparski zvezek, ker so me vse te zgodbe ljudi navdihovale. Najprej si sploh nisem upala štopati, ker sem eno tako prestrašeno bitje. Potem sem šla štopat s kolegico in stvar me je začarala. Toliko zgodb, toliko izkušenj, toliko zanimivih ljudi. In potem sem štopala sama. In življenje je bilo res zanimivo.
Vse dokler mi ni ustavil en pokvarjen starec. Ja, upokojenec. Ves čas vožnje je namigoval na opolzkosti. Ko sem prišla ven iz avta, sem se tresla. Vem, da bo kakšen pametnjakovič rekel, da sploh ne bi smela štopati. In mogoče res ni bilo najbolj pametno. Mladi ljudje v mladosti počnejo še večje neumnosti. Od drog do alkohola, ni da ni. Ampak nisem bila jaz kriva. Nisem bila pomanjkljivo oblečena. Nikoli nisem. Žrtev ni nikoli kriva. Tudi če bi bila oblečena drugače, še ne pomeni, da bi si zaslužila.
Ni se mi treba opravičevati. Zakaj bi se morala jaz opravičevati? Ženske to ves čas počnemo. Nič nisem naredila narobe. Na list, na katerega sem napisala ime kraja, nisem napisala, da si želim še česa drugega.
Tudi Mija ni naredila nič narobe. Nekateri se sprašujejo, zakaj se je oglasila šele zdaj. Zato, ker jo zdaj ta oseba ne ogroža več. Ne vem, ali bi si katera ženska upala ovaditi koga v času dogajanja nasilja. On je bog in batina, njega vsi gledajo z občudovanjem. Ona ni nič, samo ena študentka. Nič in nihče. Poleg tega mora končati študij na fakulteti, zato noče delati scene, ker preprosto želi dobiti službo. Ko je enkrat na varnem, se oglasi, ker noče, da bi to počel še kdo drug. In spregovorijo ponavadi le tiste, ki lahko – ki imajo denar, odvetnike, zanesljivo službo in podporo v njej, podporo medijev. Kot je rekla Katja Zabukovec Kerin, da to ne pomeni, da se omenjena dejanja ne dogajajo med običajnimi ženskami, ampak da ti primeri pač nikoli ne bodo prišli v javnost. Storilec pa to verjetno počne še naprej – z novimi žrtvami. Ker so mlade ženske pač lahek plen. In če se je tako obnašal do ene, se verjetno obnaša še do katere.
Pozornost je vedno usmerjena v žrtev. Je maščevalna? Je nezadovoljna? Pretirava? Katja Zabukovec Kerin pravi, da žrtev nikoli ne naredi prav. Če pove, kdo je to naredil, spodbuja javni linč. Če ne izpostavi storilca, meče slabo luč na vse druge moške. Če se prevečkrat izpostavi, išče pozornost. Če govori premalo, ni prepričana v svojo zgodbo. Nikoli ni prav.
Žrtev ni pomembna, pomemben je storilec, vendar se z njim in njegovimi razlogi ne ubada nihče. Še nikoli v vsem tem času, odkar spremljam tovrstne primere, se ni nihče vprašal, kaj je s storilcem narobe in zakaj to počne. Vsi se ukvarjajo ž žrtvijo ali pa jo po možnosti še sekundarno zlorabijo z govoricami. Da o kaznih, ki so smešno nizke, niti ne govorim. Logično je, da večina tovrstnega nasilja ostane skrita. Sploh v Sloveniji, kjer se vsi med seboj poznamo in kjer bi mogoče po ne vem kakšnem čudežu celo kaj iztožil, pa pač potem ne bi dobil službe. Ker dejstvo, da si prijavil kaj takega, po mnenju mnogih samo pomeni, da kompliciraš ali pa da si celo sama izzivala. Prijav spolnega nasilja je malo. Samo 14 % vsega spolnega nasilja je prijavljeno. Ne, ker bi ga bilo tako malo, temveč ker je žrtev strah posledic. Da jih bodo zasmehovali, ne vzeli resno. In na žalost imajo pogosto prav.
Ne gre samo za spolnost, gre za zlorabo moči. Da oseba, ki smo ji zaupali otroke in jo gledali z občudovanjem, to zaupanje zlorabi. Ko ima kdo nad nami tako moč, sta od njega odvisna naša služba in ugled, to moč zlorabi sebi v prid. Dogajalo se je v cerkvi. Tam, kjer bi najbolj pričakoval, da bodo otroci na varnem. Dogajalo se je tudi v Barki. V Barki smo o Jeanu Vanierju govorili skoraj kot o svetniku. Imel je visoko moralno avtoriteto, vsi smo gledali nanj z občudovanjem. Brala sem njegove knjige in kot specialna pedagoginja občudovala njegovo drugačno obliko dela z osebami s posebnimi potrebami. Ženske so se k njemu zatekale po pomoč, on pa jih je izkoristil.
Moškim ni všeč, da ženske govorijo o tem. Sploh tistim, ki so kdaj kaj takega zakrivili. Prav tako se je oglasilo ogromno moških, ki se jim zdi, da bodo zdaj vse ženske delale štalo in vsevprek obtoževale, da bo potrebna pogodba za vsak spolni odnos. This is not about you. Če ne boste počele neumnosti, se vam ničesar ne bo treba bati. Če so si v preteklosti moški v odnosu do žensk lahko privoščili veliko, še ne pomeni, da je bilo to prav. Moške je zaskrbelo. In prav je, da jih je. Mogoče pač nismo več pripravljene prenašati vsega sranja. Veliko žensk je jeznih na tiste, ki spregovorijo, ker bi morale tudi same pri sebi kaj priznati, pa tega nočejo, ker je preveč boleče. Zato raje pozivajo druge ženske k molku.
Še vedno mislim, da je Slovenija relativno varna država. Vseeno pa stvari še vedno niso popolne. Nikjer niso. Indija je nevarna država za ženske, prav tako ZDA. In jaz ne vem, zakaj se moramo v 21. stoletju še vedno ukvarjati s tem sranjem. Naše hčerke si zaslužijo boljše.
Mija ni žrtev. Ona je junakinja. Spregovorijo vedno le najbolj pogumne. Tiste, ki se ne ozirajo na druge in to, kar govorijo (ker govorili vsekakor bodo). Ne analizirajmo žrtev. Če že, analizirajmo storilca. Predvsem pa – verjemimo jim. Niso vsi moški slabi. Daleč od tega. To ni witch hunt. Ko je bil lov na čarovnice, so lovili najsposobnejše, neodvisne, pametne ženske. Me samo hočemo, da bi se moški obnašali po pravilih, po katerih se moramo tudi me. Pika.
še nekaj podcastov na to temo
https://ars.rtvslo.si/2021/01/glasovi-svetov-208/
https://radioprvi.rtvslo.si/2021/02/intelekta-197/
