Vsi, ki me spremljate, verjetno že veste, da sem se zelo navdušila nad konceptom Zero waste. Upam, da ne grem komu na živce s svojimi objavami, ampak tako pač je, ko se nad nečim navdušiš. Kot otrok se veselim, ko grem v trgovino brez embalaže, čeprav to pomeni priprave dan prej z vso ustrezno embalažo (in ne te objave niso nič sponzorirane).

Kot blogerka upam, da morda na koga vplivam. Sama sem bila vedno za čimmanj plastike. Prav grozno se mi je zdelo, ko smo na kakem srečanju naredili celo vrečo smeti, ali pa npr. takrat ko sem bila na taboru in smo imeli vso vodo v plastenkah. To je bilo vedno v meni, a dokler nisem začela brati Mami na vrtu nisem šla resneje v akcijo. Mogoče bom tudi jaz na koga vplivala kot je Mami na vrtu na mene, vseeno pa ne bom žalostna če do tega ne bo prišlo. Konec koncev sem še jaz velikokrat pozabila svoje vrečke, ko sem šla v trgovino. Potrebno je veliko časa in energije za spremembo rutine in vzpostavljanje novih navad.

Najbolj pomembno pri vsem, pa se mi zdi, da je to pač moje potovanje. Sama sem se tako odločila in meni se zdi to pomembno. Če bi pričakovala preveč od drugih, bi bila razočarana. Konec koncev- sem kdaj razočarana še nad seboj. Zato je toliko bolj vredno, ko vidiš, da se nekaj prime tudi ostalih. Tako je na primer danes mož šel v trgovino. Ker v tisti trgovini kamor je šel, ni bilo sirupa v steklenici, je šel v sosednjo.Sama sem bila tega zelo vesela. Ne samo zaradi steklenice same, ampak zato, ker mi kaže da je upanje. In da se ima vpliv to, kar govorimo in delamo.

Saj je samo ena slamica (je reklo 8 000 000 ljudi). Malenkosti so res malenkosti, ampak se nabirajo. Kot je bilo zadnjič napisano v enem quotu. Ne potrebujemo malo ljudi, ki popolno delajo zero waste, pač pa množico ljudi, ki ga izvajajo nepopolno.