Danes smo šli v Avstrijo. Pri tem je postalo očitno, da sem malo preveč zanemarila tuje jezike. To je opazil tudi prodajalec vstopnic. Hitro je opazil, da smo iz Slovenije. Zato nas je tudi vprašal, kaj danes praznujemo. In resno? Kaj sploh praznujemo danes?
Po eni strani se mi zdi prav, da ta praznik še vedno je. Če ne bi bilo upornikov, se ne bi ohranili skozi vsa tisočletja. Upor Davida proti Goljatu v drugi svetovni vojni vojni pa je sploh dejanje velikega poguma. Lahko bi se predali, pa se nismo. Ta uporniški duh pa je še kako potreben tudi sedaj.
Po drugi strani pa…V tistem momentu, ko me je ta uslužbenec vprašal po pomenu praznika, sem se takrat zavedela bizarnosti le-tega. Več kot 70 let je že od takrat. Vojna je razdelila ljudi takrat, ta praznik pa deli ljudi še danes – na naše in vaše. Težko bi razložila uslužbencu vse to. Sploh v moji polomljeni nemščini. Naj bi mu rekla, da praznujemo dejstvo, da smo se borili proti njim? Pred 70 leti je bila Avstrija konec koncev del Nemčije. Nemci pa so nas skupaj z drugimi okupirali. A njim smo že davno odpustili. Tudi danes je bilo v Avstriji ogromno slovencev. Če smo odpustili njim, lahko tudi sebi.
Vem, da še dolgo ne bomo spravljeni. Nekaterim to preprosto ni v interesu. Sama sem spravljena. Nekateri mojih dragih pokojnih so se borili na eni, drugi na drugi strani. Sedaj počiva v miru še zadnji izmed njih, moj dedek. Vse sem imela rada in vsi so moji. Tako preprosto je to.
Upam, da ste lepo preživeli ta 27.4. Na takšen ali drugačen način. Predvsem pa brez sovraštva.
