Bil je eden tistih dni. Ko se konstantno mudi. Ko je treba vstati petkrat na noč, ker mali spet teče iz noska. Ko sem vesela še kakšne ure spanca, potem ko oddam najstarejšo za vrtec. Potem pa divjam, da uredim vse kar je treba preden odidem v službo.
Ko sem se usedla v avto, sem bila spet jezna nase. Ker mi spet ni uspelo narediti vsega, kar je bilo na to-do listi. Ki verjetno še dolgo časa ne bo čisto obkljukana. Potem pa sem začutila še en občutek-da delam dobro, Povsem dobro. Da moram biti zadovoljna s tem, ker sem naredila. Ker je to pač bilo optimalno kar sem v tisti situaciji lahko. Da imam pač moža v toplicah, da sem sama za vse in da več kot toliko ne gre.
Kdo so ti notranji glasovi? Verjetno ostalina naših staršev in načina kako so se oni pogovarjali do nas. Zato so motivacijski članki v smislu-mama, super ti gre, ni ti treba imeti vsega tipitopi urejenga…bolj blažev žegen. (https://iskreni.net/druzina/
Zato pa je toliko bolj vredno, ko mi to uspe. Ko notranji priganjalski glas, ki govori o tem, kaj vse bi se morala,nadomesti drugi, ki reče da je vse vredu in prav tako kot je. In ja-verjela bom kar temu.Vsaj kdaj pa kdaj.
