Najlepši praznični ritual zame ni postavljanje jaslic, niti prenažiranje s težko hrano, niti obiski. Izmed vseh običajev mi je najbolj všeč kropljenje prostorov pred svetimi večeri.
Tega običaja prej nisem poznala, zato mi je še toliko bolj simpatičen. In za kaj točno gre? Gre za molitev in kropljenje med hojo po vseh prostorih hiše. Ko tolikokrat ponavljaš ene in iste obrazce je to svojevrstna meditacija, predvsem pa priložnost za zahvaljevanje. Če kdaj ravno takrat ugotovim, da imam veliko stvari, za katere sem hvaležna. Ker živimo na kmetiji naša ekspedicija ni hitro končana. Treba je iti ;
-v štalo (hvaležnost za živali),
-v klet (hvaležnost za vse darove narave),
-v staro hišo (hvaležnost za prednike in vse kar so ustvarili oni),
-v kozolec (hvaležnost za vso mehanizacijo in srečo pri upravljanju le-te)
-avtomobile (hvaležnost za vse srečno prevožene kilometre)
Potem pa še po hiši. Ko hodiš skozi prostore, vidiš kaj vse imaš. Pogledaš z malo drugačnimi očmi na vse. Mogoče nimaš palače, a imaš veliko.
Tradicija pa vedno tudi ni najbolj smotrna. Določena prepričanja, misli, verovanja so lahko tudi dokaj bizarni. Npr. moški,ki kaka v katalonskih jaslicah. Zgolj prenašanje naprej in naprej brez tehtnega premisleka.. je podobno tej figurici.
Zato pa so poleg uveljavljenih najbolj fine tudi naše osebne družinske tradicije. Ko prevetriš svoje in partnerjeve želje, pričakovanja o praznikih in si narediš tudi kak svoj ritual. Naš novi najljubši je bil letos “kozarec lepih reči”. Vanj smo celo leto zapisovali stvari, ki so nam bile všeč, sedaj ob koncu leta, pa smo vse to prebrali.
Upam da nam tudi novo leto vsem skupaj nakloni veliko takšnih stvari (pocukranih novoletnih želja pa raje ne bi pisala-vsem samo želim vsega dobrega. ). Hvala, ker me berete 🙂
