Ko sem zaključevala porodniški dopust, se je v meni odvijal pravi vihar. Vihar vprašanj, dvomov, jeze, negotovosti. Nisem želela nazaj v službo!
STARŠEVSTVO
- Sočutno starševstvo
- Biti oče
- Biti mama
- Razvoj otroka
- Temeljne drže
- Vzgojni izzivi
- Stari starši
- Mamin blog
- Očetov blog
Pa ne zato, ker službe ne bi imela rada, ampak zato, ker sem pred seboj gledala svojega otroka, ki je bil še tako majčken in nebogljen, čutila sem, da me še potrebuje, da potrebujeva najin skupni čas.
DVOMI, DVOMI, DVOMI …
Potrebovala sem precej časa, da sem si upala priznati svoje občutke, še več, da sem si upala začeti razmišljati o drugačnih možnostih, in še več, da sem spregovorila in to ubesedila tudi svojemu možu. Odločila sem se za polovični delovni čas, ki mi ga kot materi omogoča zakonodaja.
Preprosta rešitev? Zame ne. Dvomi, dvomi, dvomi. Vprašanja, vprašanja, vprašanja in še dvomi, dvomi, dvomi … Ali je prav, da se tako odločim? Koliko mamic to naredi? Ali si upam ogroziti finančno stabilnost naše družine? Predvsem pa – ali sem s to odločitvijo lena in neučinkovita mama in ženska?
ODLOČITEV ZA »NEIZŽETO« MAMI
Močnejša od dvomov je bila kljub vsemu v meni želja, da naredim vse, kar je v moji moči, da sebi in svojemu otroku omogočim tisto, kar sem v danem trenutku čutila: da potrebujeva čas za povezanost, skupne trenutke in umirjeno vzdušje. Je za to potreben skrajšani delovni čas? Ne nujno. Meni pa pomaga.
Po nekaj mesecih ugotavljam, da sem takšno ureditev delovnika potrebovala bolj jaz kot moj otrok. Ona v varstvu nadvse uživa in bi brez težav ostala tudi še kakšno uro več! Pri meni pa se je izkazalo, da so zame pritiski in napori v službi tako obremenjujoči, da bi me osem ur v tem trenutku res izmozgalo do te mere, da bi domov prihajala izžeta kot cunja in bi naokoli trosila le svojoutrujenost in tečnobo.
ZAKAJ DRUGE ZMOREJO, JAZ PA NE?
Kako to, da je moja mama zmogla službo, njivo, gospodinjstvo, počiščeno stanovanje in govejo juho vsako nedeljo, jaz pa ne?
Vse v redu in prav, a ne? Lahko bi si rekla – bravo, mami! Dobro si se odločila, v redu nam gre, tudi zahvaljujoč tvojemu pogumu in tveganjem, ki si jih bila pripravljena sprejeti.
Ampak ne – v meni se vsak dan še vedno oglašajo vprašanja – zakaj druge mame zmorejo, jaz pa ne? Kako to, da je moja mama zmogla službo (s polnim delovnim časom), njivo, gospodinjstvo, počiščeno stanovanje in govejo juho vsako nedeljo, pri nas pa v nedeljo ob zatonu dneva od goveje juhe ostajajo le še rezanci, ki visijo z mize, po kotih se valjajo debeli prašni mački, mož obeša perilo, jaz pa vsa utrujena ležim ob otroku, ki je končno zaspal?! In to ob polovičnem delovniku. Ti lenoba lena! Le za kaj porabim ves svoj čas?
UNIČUJOČA PODOBA MATERE, KI GARA
Ko tako ležim, me prešine – vsi dvomi v meni so povezani s podobo mame, ki jo sama nosim v svoji glavi. V meni je podoba, da mama zmore vse. Podoba mame, ki predvsem dela. Ne dela,gara! Mame, ki v svoji preobremenjenosti kriči in tečnari, ampak vse naredi. To je podoba, ki so jo vame zapisale generacije žensk, ki so pred menoj pogumno, dosledno in skrbno dale na razpolago svoje življenje – vse za svoje otroke. Ampak ob tem žal povsem pozabile nase.