Mineva prvi teden dela v posebnem programu. In počutim se res posebno, special. Najprej sem se veselila službe. Potem me je bilo strah, ker imam kar zahteven razred. Glede na to, da sem dolžna varovati osebne podatke bom rekla tako. Glavne motnje ki obstajajo pri ljudeh so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami tele:
motnje v duševnem razvoju,
gluhi in naglušni otroci,
slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije,
otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
gibalno ovirani otroci,
otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
dolgotrajno bolni otroci,
otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in
otroci z avtističnimi motnjami.
In sama v skupini nimam pripadnikov le dveh skupin. Vse ostale pa so zastopane. Zato je bil moj strah upravičen. Kako bom zmogla? Kaj pa če..Vse to se je vrtelo v moji glavi.
Strah pa je kar hitro izginil, ko je v razred prišel prvi učenec. Velik kot gora, z nasmehom do ušes. In nato še vsi ostali.
In zato mislim, da bom v prihodnje kar veliko pisala tudi o njih. Ker nekdo mora. Ker je še toliko predsodkov do njih. Ker bi želela, da še kdo vidi njihovo lepoto. In ne le lupine njihovega telesa,ki dostikrat ni ravno tako atraktivna kot kažejo v revijah. Ker želim, da se sliši njihov glas.
Predvsem pa sem učenka. Učim se od njih. Vsak dan je zame nova lekcija. In o kaki taki lekciji bom tudi pisala.