Kosilo včeraj na poti domov. Pred tem dretje naše najmlajše. Ker vožnja ni vedno prijetna za otroka, ki bi raje skakal okoli. Končno prispemo v gostilno. Starejša se odloči, da hoče imeti stolček za svoje igrače. Tega ji niti približno nisem mislila omogočiti, ker se mi ni zdelo smiselno. Pa je natakarica kar sama prinesla stol. In pliškota sta preostanek kosila kraljevala na svojem trip trap stolčku.
Potem pa je začela še mala. Nič ni bilo prav. Malo sva si jo podajala kot žogico, jo dajala nazaj v stolček (iz katerega je brž splezala nazaj), ponujala hrano, pijačo. Nič. Kdaj pride tako, da si najglasnejši v celi gostilni.
K sreči mož hitro poje. Vzel je tamali s seboj v igralnico. Jaz pa sem lahko pojedla.V MIRU! In potem je prišla natakarica in rekla: “kdaj so pa otroci res tečke male”. In še pohvalila moža, da jih je peljal malo igrat. Samo so res kdaj tečke:) Rad jih imaš do neba, kdaj pa so sitni, tečni. Tako kot mi pravzaprav.
Tako je kdaj. In hvala za vse, ki nas vidijo takrat, ko nam gre najslabše in ne le, da ne obsojajo, temveč pokažejo še malo razumevanja.
Vem, da ni lahko biti natakar. Poleg tega služba ni bogvekako plačana. Vseeno pa lepa beseda lepo mesto najde. Nikoli ne veš, kako lahko nekomu polepšaš dan.
Ob tej natakarici sem hotela vsem povedati za to gostilno, ker ne samo da so prijazni, imajo zelo dobro hrano, igrala, sladice, parking, lokacijo. Hočem deliti naprej, ker v to verjamem. In mogoče bo v prihodnje na mojem blogu več sponzoriranih objav. Mogoče. Vsekakor pa želim, da še naprej pišem o stvareh in ljudeh, ki me navdihujejo (če bom zato še plačana toliko bolje).
In gostilna? Če greste proti Štajerski priporočam. Mogoče bo tudi vam kdo polepšal dan. S hrano ali prijaznostjo. http://gostilna-grof.si/