Med svojimi dijaškimi in študentskimi leti sem bila še kar aktivna. Bila sem prostovoljka, delala sem z otroki, starostniki, fizično prizadetimi, otroci s posebnimi potrebami, učno šibkimi… Ena od mojih prijateljic je postala celo prostovoljka leta.Sama nisem šla tako daleč, sem pa vsekakor bila zelo aktivna. Da o žurih niti ne govorim. Še zanje se je našel čas.
Potem pa so prišli otroci. Ko so bili begunci na poti v Slovenijo, sem celo mislila iti jim pomagati. Potem pa sem odkrila, da sem noseča in seveda nisem šla. Najprej sem celo mislila, da bi kot družina hodili na prostovoljne delovne tabore po Evropi. Ampak dejstvo je, da tudi mi rabimo od celega leta pavzo. Mogoče ko bodo otroci večji…
Tako da sem trenutno kavč aktivistka. Vem, sliši se malo “lame”, ampak nekaj je. Pomembno se mi zdi, da mi ni vseeno in da to posredujem tudi hčerkama. Vzgoja terja svoj čas in pravega aktivizma se pač še nekaj časa ne bom mogla iti. Do takrat pa lahko vzgajam bolj angažirano bodočo generacijo in se seveda oglašam na družabnih medijih. 2000 ljudem (kolikor je moj skromni doseg) lahko nekaj sporočim. Lahko prodajam bučke, dodajam še dodatne oglase, lahko pa se oglasim za namene ki so res tega vredni. Kot na primer ti protesti danes. Če bi imela čas, bi šla na proteste v Trst. Tako pa se oglasim vsaj na družabnih omrežjih in jih ponesem naprej.
Pomembno je, da nisem tiho!