Idrija je eno tako posebno mesto. Posebno že zato,ker je čisto nekje sredi ničesar. Do povsod je daleč in verjetno se je ravno zato razvil poseben govor, poseben značaj in imena. Nevja in Hilarica, Lali npr. Only in Idrija.
To je mesto, ki je svoje karte vedno znalo dobro izkoristiti. Kar so imeli, so spremenili v zgodbo o uspehu. Živo srebro, čipke ali žlikrofe. In ko je zmanjkalo srebra, so odprli dve super podjetji,ki sta sedaj že multinacionalki. In verjamem da če bo to šlo “zugrund”, bodo našli kaj novega. Sploh me ne čudi, da so postali še mesto pod Unescovo zaščito. Kdor zna pač zna.
Lani so imeli njihovi godbeniki koncert. In ja čisto by the way-to je najstarejši orkester v Evropi.Svojo svojstvenost pa so pokazali tudi z izborom pesmi. Že v prvi pesmi je bil pridevnik partizanski. Idrijčani so bili bolj rdeči kot ne, in zakaj bi se sedaj pretvarjali, da se to ni nikoli zgodilo. To je del njihove preteklosti. Kot čipke in zivo srebro.
Če bi mi kdo rekel pred desetimi leti da bom napisala karkoli na to temo bi se mu smejala. Nisem marala gimnazije. Sele proti koncu sem se zavedla da je dejansko ok biti tam. Ves ostali čas pa mi je slo vse na zivce. Zato je morda sedaj komično, da se tako rada vračam tja. Morda zato, ker se mi ni treba prepogosto. Morda pa tudi zato, ker je po teh stirih neprijetnih letih prišlo veliko bolj finih stvari. Kdaj je treba samo malo počakati.Nikoli ne ves kaj te čaka v naslednjem poglavju zivljenja.
Kaj naj rečem, to mesto mi je v navdih, zgled poguma in pokončnosti.Srečno Idrija
